#družba znanost 19.7.2015 8:45

Monitoring morja spet teče, morska biološka postaja želi stabilnejše financiranje

Piran, 19. julija - Po štirimesečni prekinitvi so na Morski biološki postaji v Piranu ponovno pričeli izvajati monitoring ekološkega in kemijskega stanja morja, saj so dosegli, da je okoljsko ministrstvo s prerazporeditvijo sredstev namenilo dodaten denar za monitoring kakovosti voda. V Piranu pa bi za kakovostno delo vseeno potrebovali stabilnejše financiranje.

Piran.
Po štirimesečni prekinitvi so na Morski biološki postaji v Piranu ponovno pričeli izvajati monitoring ekološkega in kemijskega stanja morja.
Vodja aktivnosti monitoringa na Morski biološki postaji Janja France.
Foto: Mitja Volčanšek/STA

Piran.
Po štirimesečni prekinitvi so na Morski biološki postaji v Piranu ponovno pričeli izvajati monitoring ekološkega in kemijskega stanja morja.
Vodja aktivnosti monitoringa na Morski biološki postaji Janja France.
Foto: Mitja Volčanšek/STA

Piran.
Po štirimesečni prekinitvi so na Morski biološki postaji v Piranu ponovno pričeli izvajati monitoring ekološkega in kemijskega stanja morja.
Vodja aktivnosti monitoringa na Morski biološki postaji Janja France.
Foto: Mitja Volčanšek/STA

Na Morski biološki postaji Nacionalnega inštituta za biologijo so februarja od agencije za okolje prejeli obvestilo o začasni prekinitvi vseh aktivnosti v okviru programa monitoringa kakovosti voda v letu 2015. Po dolgem prepričevanje odgovornih in javnosti o pomembnosti rednega spremljanja stanja morja pa je konec maja okoljsko ministrstvo s prerazporeditvijo sredstev le namenilo dodaten denar za monitoring kakovosti voda, tudi za monitoring morja.

Po štirimesečni prekinitvi so tako na postaji 22. junija ponovno pričeli izvajati monitoring ekološkega in kemijskega stanja morja, z rednimi mesečnimi izhodi na morje pa bodo po pogodbi nadaljevali do konca leta, so pred dnevi na svoji spletni strani zapisali na Morski biološki postaji.

Janja France, ki že vrsto let sodeluje v nacionalnem monitoringu ekološkega in kemijskega stanja morja, od lani pa tudi vodi aktivnosti monitoringa na Morski biološki postaji, je za STA spomnila, da prvi zametki monitoringa segajo v 70. leta, pravi monitoring pa so vzpostavili konec 80. let in so ga od takrat več ali manj neprekinjeno izvajali do januarja.

Čeprav so na pobudo vodje enote Vlada Malačiča s pritiskom na politiko in javnost dosegli ponovni zagon monitoringa morja in drugih, celinskih voda, pa mora postaja z agencijo za okolje vsako leto podpisati novo pogodbo o izvajanju monitoringa, kar njihovemu delu ne daje potrebne stabilnosti.

Pri monitoringu ekološke kakovosti morja se namreč vrednoti ekološko kakovost vsakega od šestih vodnih teles v našem morju po treh bioloških elementih - fitoplanktonu, makroalgah in bentonških nevretenčarjih. Sicer vsako leto ne jemljejo vzorcev in ocenijo vse tri elemente, zato prihaja tudi do finančnih razlik od enega leta do drugega, saj so nekatere analize obsežnejše in posledično dražje.

Prav zato bi bilo za raziskovalce bolje, če bi lahko meritve razporedili tako, da bi imeli vsako leto vsaj približno enako obremenitev ter stabilno financiranje v približno enakem obsegu. Le tako bi lahko zagotovili nemoteno delo strokovnjakov. Pred časom so denimo prav zaradi tega ostali brez mlade doktorantke, saj niso imeli možnosti za "pokritje" njene zaposlitve.

Na postaji opravijo terenske meritve, v samo analizo pa so vključene še druge ustanove. Monitoring ekološke kakovosti in kemijskega stanja morja pa jim konkretno omogoča, da ocenijo obremenjenost morja s hranilnimi snovmi oz. njegovo čistost.

Po neki splošni klasifikaciji se vode v Jadranskem morju na podlagi biomase fitoplanktona razvrščajo v pet razredov, ki segajo od ocene "zelo slabo" do "zelo dobro", pri čemer že stanje "zmerno" kliče po ukrepih. Iz tega vidika je stanje slovenskega morja vedno vsaj "dobro", če ne "zelo dobro". Tudi zaradi mešanja vodnega stolpca zaradi morskih tokov namreč ni neke hude obremenitve s hranilnimi snovmi, ocenjuje Francetova.

Analiza makroalg sicer kaže na omejen vpliv na nekaterih mestih ob obali, kar gre po besedah Francetove pripisati zlasti urbanizaciji, torej odplakam, ter rečnim vnosom hranilnih snovi, ki izvirajo iz kmetijstva. V tem oziru ima pri nas največji tovrstni vpliv Soča, saj v Tržaški zaliv prinaša največ vode.

Francetova je opozorila tudi na vpliv morebitne gradnje plinskega terminala v Tržaškem zalivu. Poleg rizika zaradi nesrečo študije namreč nakazale vpliv gradnje na vzdigovanje sedimenta, ki je na tem območju precej onesnažen, denimo z živim srebrom, to pa bi omogočilo sproščanje teh strupov v okolje.