znanost 2.3.2016 12:23

V okviru predavanj iTech tudi o bioterorizmu

Ljubljana, 2. marca - Bioterorizem je uporaba mikroorganizmov ali toksinov živih organizmov za povzročitev bolezni ali smrti pri ljudeh, živali ali rastlinah. Cilj bioterorizma je ustvariti množično paniko in strah, tarča so heterogene skupine civilne sfere. Za orožje, ki je običajno uporabljeno v tovrstnih napadih, ni učinkovite zaščite, je na predavanju v okviru cikla dogodkov iTech društva IAESTE Slovenija povedala raziskovalka dr. Miša Korva.

Ljubljana, Predsedniška palača.
Srečanje predsednika republike Boruta Pahorja s skupino raziskovalcev, ki so prvi potrdili povezavo med okužbo z virusom zika in mikrocefalijo.
Raziskovalka Miša Korva.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Za razliko od klasičnega orožja, kjer je potreben večkraten napad, v primeru biološkega zadostuje že en sam. Posledica napada pa je veliko število žrtev, katerih število je vnaprej težko predvideti, saj ima tovrstno orožje potencial, da se samorazmnožuje. Cena izdelave biološkega orožja je nizka, prav tako pa je enostavno tudi njegovo razširjanje, saj slednje omogočajo že preprosti preparati za škropljenje, je pojasnila Korva, ki je sicer zaposlena na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.

Posebnost bioterorističnih napadov je po besedah Korve tudi v tem, da mikoorganizem prepoznamo, šele ko vidimo klinično sliko oz. posledico, ki jo orožje povzroči. Ta se pokaže šele po določenem času, zato je odkrivanje tovrstnih napadov v prvem koraku zelo težko. "Težko namreč ločimo med naravno in namerno povzročeno epidemijo, na kar se zanašajo tudi bioteroristi, ki računajo na ta velik časovni razkorak med trenutkom napada in prepoznanjem, da pravzaprav gre za bioteroristično orožje."

Potencialne bioteroristične agense po kriterijih Centra za nadzor bolezni iz Atlante v ZDA delimo v tri kategorije glede na njihove lastnosti in učinke na tarčno populacijo, je za STA še pojasnila Korva. Med najnevarnejše bioteroristične agense, v kategoriji A, se uvrščajo antraks, kuga, tularemija, filovirusi (ebola, marburg), arenavirusi (lassa, junin), virus črnih koz in drugi virusi hemoragičnih mrzlic.

"Težko je reči, kateri bioteroristični agens je najnevarnejši, saj je pri vseh celoten splet okoliščin - to so denimo agens, okolje, tarčna populacija, način uporabe - tisti, ki določa, kako hude posledice bodo nastale. Tudi zaradi napadov v Ameriki leta 2001 pa je antraks med bolj znanimi bioterorističnimi agensi," je za STA pojasnila Korva.

V ZDA so leta 2001 bioteroristi množično razposlali pisma, ki so vsebovala antraks, na naslove politikov in medijskih hiš. Pri tem je prišlo predvsem do obsežne kontaminacije poštnega sistema, večina žrtev, pet jih je umrlo, pa je bila naključnih. V Sloveniji do bioterorističnega napada še ni prišlo. Vsako leto pa smo priča nekaj lažnim preplahom v povezavi s pošiljkami z belim prahom, pri čemer se navadno izkaže, da je namesto antraksa v kuverti moka ali celo odvajalno sredstvo.

Kljub temu da je mikroorganizmov veliko, pa je malo takih, ki so primerni za biološko orožje, saj morajo izpolnjevati več pogojev. "Morajo biti enostavni za proizvodnjo v velikih količinah, posamezni delci morajo biti primerno veliki za raznos, virulenca mora biti stabilna po izpustu v okolje. Poleg tega mora biti v tarčni populaciji ustrezna sprejemljivost za okužbo, zato da se bolezen sploh razvije. "Potencial za dobro biološko orožje imajo virusi v skupini A, vendar brez dodatnega biološkega inženiringa ne bi šlo," pravi Korva.

Raba bioloških orožij sega daleč v zgodovino

Že v času epidemije kuge v 14. stoletju so denimo Tatari spoznali, da je lahko truplo bolnikov biološko orožje, zato so jih preko obzidja katapultirali v mesto. Podobno so Španci in Angleži uporabljali rjuhe, kontaminirane z virusom črnih koz in ošpic, za širjenje epidemij med neodpornimi indijanskimi plemeni v Južni in Srednji Ameriki.

Nemčija je med prvo svetovno vojno nameravala okužiti krmo in živino, ki so jo izvažali zaveznikom, Japonska pa je denimo med leti 1932 in 1945 izvajala poskuse bakteriološkega orožja na vojnih ujetnikih, pri čemer je umrlo približno 10.000 ljudi.

Prvi poskus urejanja področja je prinesel Ženevski protokol iz leta 1925, leta 1972 je sledila deklaracija o prepovedi biološkega orožja, v kateri so prepovedali razvoj, proizvodnjo in kopičenje mikrobov ali toksinov v oblikah in količinah, ki niso namenjene miroljubni rabi. Kljub temu pa je večina držav ohranila vsaj raziskovalni del ter program obrambe proti tem agensom, pojasnjuje Korva.

Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo

Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani je na področju medicinske in klinične mikrobiologije v Sloveniji strokovno in znanstveno največja ustanova, ki skrbi za diagnostiko nalezljivih bolezni in izvaja vsakoletne epidemiološke in epizootiološke raziskave naravnih žarišč bolezni.

Ob tem zagotavlja tudi ukrepanje v primeru bioterorizma, saj ima ustrezno opremljen laboratorij za delo z nevarnimi in redkimi biološkimi agensi. "Aktivirajo nas ob vsakem sumu uporabe biološkega agensa, pri odzivu nanj pa sodelujemo tudi z Veterinarsko fakulteto v Ljubljani," pojasnjuje Korva.

Intervencijska skupina Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo je vključena tudi v Upravo RS za zaščito in reševanje, in sicer za strokovno svetovanje in ukrepanje v primeru napada z biološkimi orožji ali sredstvi za množično uničevanje.

Miša Korva je sicer zaposlena v Laboratoriju za diagnostiko zoonoz na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo, ki ga vodi dr. Tatjana Avšič Županc. V laboratoriju se raziskovalno ukvarjajo z različnimi zoonotskimi agensi od virusa klopnega meningoencefalitisa in hantavirusov do virusa ebole ter virusa zike v zadnjem času.

Kot članica Evropskega mobilnega laboratorija je Korva sodelovala tudi v terenski misiji v Gvineji pri zamejevanju izbruha virusa ebola.