znanost 20.10.2016 10:20

O parodontalni bolezni še veliko neznanega

Ljubljana, 20. oktobra - Dobra ustna higiena lahko prepreči vnetje dlesni, neposrednih dokazov za to, da lahko s pravilno higieno preprečimo tudi najagresivnejše oblike paradontalne bolezni, pa nimamo. Prav tako še ne poznamo natančnega genetskega vzroka zanjo. Največji izziv znanstvenikov v prihodnje pa bo iskanje dokončnih odgovorov o vzročni povezanosti te bolezni s sistemskim zdravjem, je na dogodku v okviru cikla Znanost na cesti povedal parodontolog Rok Gašperšič.

Ljubljana, kavarna Union.
Predavanja Roka Gašperšiča v okviru serije predavanj Znanost na cesti.
Foto: Lea Udovč/STA

Ljubljana, kavarna Union.
Predavanja Roka Gašperšiča v okviru serije predavanj Znanost na cesti.
Foto: Lea Udovč/STA

Parodontalna bolezen je poleg zobnega kariesa najpogostejša bolezen zob. Skoraj vsak posameznik se tekom svojega življenja sreča z vsaj eno obliko te bolezni, manjši odstotek pa jih zaradi te bolezni izgubi zobe. Nastane s posrednim vplivom bakterij, ki izrabijo mehanizme vnetno-imunološkega odziva v obzobnih tkivih, da povzročijo poškodbo obzobnih tkiv, ki je progresivna in lahko v končni fazi pripelje do tega, da popolnoma zdrav zob izpade iz čeljusti.

Sprožijo jo bakterije zobnih oblog, ki se najpogosteje razvijejo predvsem ob robu dlesni oz. na področjih, kjer ni naravnih mehanizmov čiščenja, zaradi česar pride najprej do vnetja dlesni ali gingivitisa. Ker pa vnetje dlesni ne boli, je mogoče, da se temu ne posveča dovolj pozornosti, kar je lahko usodno za dovzetne posameznike, pri katerih vnetje dlesni napreduje v parodontitis, je poudaril Gašperšič.

Za razliko od gingivitisa, kjer gre za vnetje na robu dlesni, o parodontitisu govorimo, kadar je temu vnetju pridružena tudi razgradnja drugih dveh obzobnih tkiv - pozobnice in čeljustne kosti. Ob gingivitisu je vnetni proces omejen na rob dlesni, pri parodontitisu pa se mehanizme, ki so sicer namenjeni odstranjevanju bakterij izrabi za nastanek tkivne poškodbe.

Iste bakterije, ki povzročajo vnetje dlesni, pa lahko izrabijo imunološke procese in vnetne celice tudi za učinke in transportacijo na oddaljena mesta, kar je vzrok, da se parodontalno bolezen povezuje z boleznimi drugih organskih sistemov. Parodontalno bolezen zato denimo povezujemo s kardiovaskularnimi boleznimi, sladkorno boleznijo, zapleti nosečnosti, boleznimi respiratornega trakta, nakazujejo pa se tudi povezave z boleznimi prebavil, revmatološkimi obolenji sklepov in nevrodegenerativnimi boleznimi.

Ta povezava pa je lahko samo navidezna in je morda rezultat še nepoznanih negativnih dejavnikov, ki sočasno sprožijo pojav bolezni v ustni votlini in na drugih področjih telesa. Zato bo pot do dokončnih odgovorov o vzročni povezanosti parodontalne bolezni z boleznimi drugih organskih sistemov, ki je vezana na izvedbo kvalitetnih intervencijskih raziskav, še dolga. Prav je, da se na te odgovore počaka, preden se s tem obremenjuje paciente, saj to lahko zanje predstavlja dodaten stres, ki zagotovo negativno vpliva na njihovo zdravje, je poudaril Gašperšič.

Največji izziv, ki ga za področje raziskovanja parodontalne bolezni prinaša prihodnost, je torej dobiti dokončne odgovore o vzročni povezanosti sistemskega zdravja s parodontalno boleznijo. Ob tem se je po besedah Gašperšiča treba zavedati, da bo preboje, ki bodo pomembno vplivali na način obravnave pacientov, zelo težko doseči.

Kakovostne študije, ki bi dejansko dokazale vzročno povezanost in upravičile spremembe načina zdravljenja bolnikov s kroničnimi sistemskimi boleznimi, je namreč težko izvesti. Razlog za to so dolgotrajni bolezenski procesi v ustni votlini in drugje, veliko število pacientov, ki jih moramo vključiti v raziskave, in etični zadržki, vezani na spremljanje naravnega poteka bolezni kontrolne skupine. Zato se bomo po mnenju Gašperšiča še nekaj časa morali zadovoljiti z zgolj delnimi odgovori na ta pomembna zdravstvena vprašanja.

Rok Gašperšič - zobozdravnik in specialist parodontologije

Gašperšič je zaposlen na Medicinski fakulteti in Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, kjer združuje učenje študentov in zdravljenje bolnikov z boleznimi obzobnih tkiv in ustne sluznice. Sodeluje pri raziskavah nevroimunološkega ozadja parodontalne bolezni, posebnostih s parodontalno boleznijo povezanih mikrobov ter možnostih izboljšanja zdravljenja bolezni obzobnih tkiv. Je tajnik Združenja za ustne bolezni, parodontologijo in stomatološko implantologijo SZD, občasno pa aktivno pa sodeluje tudi pri projektih Evropske federacije za parodontologijo (EFP).