Troha: Prevajajo predvsem tisti, ki si to lahko privoščijo

Po mnenju Trohe so honorarji za prevajalce prenizki, saj po tarifi Javne agencije za knjigo RS za obsežno delo, ki zajema okoli 50 avtorskih pol, prevajalec dobi približno 5000 evrov letno za tri leta prevajanja. "Če dosegaš kvantitativne in kvalitativne standarde za izjemnega prevajalca, se znajdeš na nivoju pod minimalno plačo," je poudaril.

Mladi prevajalci zato svoje prevajalsko delo najpogosteje kombinirajo z drugimi deli, denimo raziskovalnim delom. Po njegovem mnenju bi morala država premisliti, kako financirati celoten proces prevajalcev. Prevajalci pa bi po njegovem mnenju morali zahtevati več, ne pa se zadovoljiti s tem, da so sploh plačani.

Tudi zgodovinarka in raziskovalka Ana Cergol Paradiž je izpostavila, da je brezplačnega dela, kot so brezplačna predavanja in pripravništva, veliko. "To v prednost postavlja tiste, ki imajo več sredstev, niso pa nujno bolj kompetentni." Sama je sicer imela za razliko od nekaterih drugih kolegov srečo. Dobila je mesto mlade raziskovalke, imela pa je tudi možnost sodelovanja v različnih raziskavah, je dejala.

Po mnenju prevajalke Nade Grošelj pa je za prevajalce humanistike in družboslovja relativno dobro poskrbljeno. Na tem področju se tudi ne dogajajo takšne anomalije kot pri prevajanju leposlovja, kjer pogosto angažirajo neuveljavljene, neizkušene prevajalce ter jim ponudijo nizek honorar.

Za vse prevajalce, tako humanistike kot tudi družboslovja, pa je po njenem mnenju pomembno, da se spoznajo na lasten jezik, v katerega prevajajo. Pomembno razliko med področjema pa je mogoče zaznati predvsem pri pristopu k prevajanju. Za prevajalca leposlovja je namreč po mnenju Grošljeve bolje, da ne prebira že obstoječih prevodov avtorja, ki ga prevaja, saj to lahko vpliva na prevajalčevo poustvarjanje avtorjevega sloga. Pri prevajanju humanistike pa prevajalec gradi na že uveljavljeni tradiciji, zato je raziskovanje že obstoječih prevodov nujno.

Ob tem je nujno tudi, da se prevajalci lotijo del s področij, o katerih vsaj približno nekaj vedo, sicer hitro zapišejo kakšno neumnost, je menila Grošljeva. Tudi prevajalec Aljoša Kravanja se je strinjal, da prevajanje humanistike zahteva ne le jezikovne kompetence, temveč tudi obvladanje konceptualnega aparata, ki je v ozadju teksta. Ure, ki jih vložiš v prevod, zato po njegovem mnenju niso pokazatelj tega, koliko časa dejansko vložiš v celoten proces prevajanja.

Na predavanju so se dotaknili tudi problema pomanjkanja ustrezne strokovne literature v slovenskih knjižnicah. Roki za oddajo so navadno prekratki, da bi literaturo naročili iz tujine, zato so raziskovalci v tujini pogosto privilegirani, je menila Cergol Paradiževa.

Grošljeva pa je ob tem poudarila pomen interneta, saj se pri pisanju spremnih besed vse pogosteje zanaša na knjige in članek na spletu in ne na tiskane vire. Tudi Kravanja je dejal, da si ne more predstavljati, koliko dela so prevajalci morali vložiti pred obstojem interneta in bližnjične tipke za iskanje po strani "ctrl F".