V okviru tedna možganov tudi o avtofagiji, matičnih celicah in umetni inteligenci

Robert Zorec z Inštituta za patološko fiziologijo ljubljanske medicinske fakultete je v predavanju spregovoril o mehanizmu avtofagije, za odkritje katerega je Japonec Yoshinori Ohsuma letos prejel Nobelovo nagrado za medicino. V predavanju je razložil, kako je ta pomemben celični proces povezan z možgani, pri čemer je proces povezal z nevrologijo in prometom mešičkov.

Kot je pojasnil, je avtofagija povezana s procesom prebave in recikliranja odsluženega celičnega materiala. "Gre za nekaj, kar lahko praktično prevedemo v lastno žretje v dobrem smislu, s katerim obnavljamo svoje sestavine."

Avtofagija je ključna pri patoloških procesih, kot so kancerogeneza, srčna obolenja, infekcijska in imunska obolenja ter nevrodegeneracija. "Kajti če je ta proces okvarjen, se začnejo smeti v našem telesu nabirati. To stimulira procese, ki so patološki, lahko vodi v spreminjanje tkiva in razvoj obolenj."

Mojca Jež z Zavoda RS za transfuzijsko medicino je v nadaljevanju spregovorila o zdravljenju možganske kapi z matičnimi celicami. "Ideja je, da bi presajene matične celice popravile poškodovano tkivo po kapi ali pa preprečile, da bi poškodba postala obsežnejša, če bi jih aplicirali direktno po poškodbi," je pojasnila Ježeva.

Doslej je bilo narejenih le nekaj kliničnih študij prve faze, v katerih se preverja varnost, ne pa tudi učinkovitost tovrstne terapije. Kljub temu so raziskovalci pri nekaterih bolnikih opazili bistveno izboljšanje motoričnih funkcij. Ugotovitve kliničnih študij nakazujejo, da se nevronske mreže, ki po kapi ne delujejo, pri presaditvi matičnih celic zopet zbudijo, stanje pacientov pa se pri tem izboljša, je pojasnila Ježeva.

Kot je ob tem opozorila Ježeva, je terapija sicer zelo invazivna, saj morajo celice aplicirati neposredno na možgane, na obrobje poškodbe, zato je potrebno prevrtati lobanjo.

Preden pa bo terapija uspešna, bo po njenem mnenju potrebno med drugim razjasniti, katere vrste celice uporabiti, kdaj jih aplicirati, kakšno količino celic presaditi ter kolikokrat izvesti terapijo.

Po mnenju Ježeve so matične celice fascinantne, a meni, da nas čaka še veliko dela. Med drugim moramo najprej dobro spoznati njihovo biologijo, druge ovire na poti pa so so pomanjkanje denarja za raziskave, slaba komunikacija med zdravniki in znanstveniki ter nezadostna podpora s strani politike, je še povedala Ježeva.

V zadnjem predavanju je Marko Grobelnik z Instituta Jožef Stefan povezal umetno inteligenco in človekovo zavest. Umetna inteligenca je po njegovih besedah veja računalništva, katere cilj je narediti računalnik, sposoben opravljanja čim več funkcij, ki jih opravlja tudi človek.

Kot je dejal Grobelnik, je bil v zadnjih petih let napredek na tem področju res velik, kljub temu pa je pot do tega, da bi računalnik dosegel sposobnosti človeka, še zelo dolga. "Računalnik je v tem, kar dela, veliko bolj precizen kot človek in za množico nalog veliko hitrejši, saj je bil nenazadnje narejen kot orodje za človeka. Človek pa ima še vedno veliko več in bolj kompleksne senzorjev za zaznavo," je poudaril Grobelnik.

Kot je sklenil, smo še daleč od odgovora na vprašanje, ali lahko računalniki s pomočjo umetne inteligence pridobijo zavest, kot jo ima človek. Računalniki namreč še vedno ne znajo dobro zaznavati, problem pa je tudi to, da o človeku marsičesa še ne vemo, zato ga je težko primerjati z računalniki. Poleg tega bo potrebno več narediti tudi na definiciji besede zavest, o kateri še vedno ni konsenza.

V uvodnem delu sklopa Nevrovizija je o novoodkritih področjih v možganih predaval tudi Grega Repovš. Milica Gregorič Kramberger je predstavila raziskavo, v kateri slovenski raziskovalci sodelujejo pri testiranju zdravila za Alzheimerjevo bolezen, Sebastjan Jeretič pa je predstavil, kako se ugotovitve nevroznanosti prelivajo na področje komuniciranja.