STAznanost

Z metodami statistične fizike do višje ravni sodelovanja v družbi

Ljubljana, 20. aprila - Statistična fizika družbenih sistemov se je izkazala kot zelo učinkovita za opisovanje nekaterih družbenih pojavov, kot so širjenje bolezni in dinamika kriminala, njena osrednja tema pa je evolucija človeškega sodelovanja. Z izpopolnitvijo modela človeškega sodelovanja bi lahko odločevalce informirali, kako pristopati k problemu, da dosežemo višjo raven sodelovanja in blaginje v družbi, je v predavanju na IJS povedal fizik Matjaž Perc.

Ljubljana, Institut V okviru kolokvijev na Institutu Jožefa Stefana predavanje Matjaža Perca o statistični fiziki socioloških sistemov. Foto: Lea Udovč/STA

Ljubljana, Institut
V okviru kolokvijev na Institutu Jožefa Stefana predavanje Matjaža Perca o statistični fiziki socioloških sistemov.
Foto: Lea Udovč/STA

Kot je pojasnil Perc, profesor na mariborski univerzi, je statistična fizika socioloških sistemov razmeroma mlada veja fizike, kjer se metode statistične fizike, kot so Monte Carlo simulacije, aproksimacije srednjega polja, teorija faznih prehodov, teorija dinamičnih sistemov in tudi omrežna znanost, združujejo v interdisciplinarno znanost, ki se ukvarja z zanimivimi pojavi v družbi.

Statistična fizika družbenih sistemov tako proučuje kolektivne pojave, do katerih pride kot posledica interakcij med posamezniki, ki se obnašajo kot elementarne enote v večjih socialnih strukturah. Določene lastnosti človeškega obnašanja so namreč natančno opisljive in napovedljive v velikih skupinah. "V tem smo ljudje, čeprav smo kot posamezniki vsak zase posebni in unikatni, precej podobni delcem v snovi," je pojasnil Perc.

Klasični problemi, ki so že predmet raziskav statistične fizike družbenih sistemov, so denimo zločin, pri čemer raziskovalci ugotavljajo, zakaj pride do zločina, kako se ga otresti, ter širjenje bolezni in odrekanje cepljenja, kjer se raziskovalci sprašujejo, zakaj ga odrekamo in kakšne so posledice, če se določen del prebivalstva ne cepi.

Osrednja tema statistične fizike družbenih sistemov, iz katere so izpeljane ostale teme, pa je evolucija sodelovanja v človeški družbi. Raziskovalci želijo razumeti, kaj nas motivira za to, da pozabimo, kaj je najboljše za nas kot posameznike, ter da delujemo na način, ki je najbolj optimalen za družbo.

"Tukaj obstaja analogija s spinskimi sistemi v klasični fiziki, kjer imamo dve stanji. Podobno imamo tudi v družbi pogosto izbiro med dvema stvarema. Tudi vprašanje, ali bomo otroka cepili, lahko namreč razumemo, ali bomo sodelovali z družbo ali ne. Na tej analogiji, z dodatkom družbenega omrežja, sloni fizika družbenih sistemov."

V prihodnje bi si želeli raziskovalci realnost modela človeškega sodelovanja privesti do te mere, da bi lahko informirali politike oz. tiste, ki odločajo, kako pristopati k problemu, da se nivo sodelovanja v človeški družbi maksimira ter da dosežemo višjo raven sodelovanja. "Kajti problemi, ki jih danes v družbi videvamo, kot so vojne in migrantske krize, so posledica pomanjkanja sodelovanja in prevladovanja egoističnih oz. individualnih interesov posameznih držav nad tem, kar naj bi bilo skupno, javno dobro."

Največji izziv, ki raziskovalce loči od izpopolnjenega modela, sta po besedah Perca predvsem nedostopnost verodostojnih empiričnih podatkov na tem področju ter slaba komunikacija med teoretičnimi in matematičnimi modeli. "Izziv je, da bi se matematični modeli bolje ujemali ter tudi preverjali z dejanskimi teoretičnim napovedmi. Po drugi strani pa bi lahko rezultati eksperimentov nazaj informirali matematični model."

Evolucija človeškega sodelovanja je sicer tudi glavna tema Perčevega raziskovanja, pri čemer želi najti strategije, ki bi jih lahko aplicirali, da bi bilo sodelovanja v družbi več. V zadnjem obdobju se je tako Perc ukvarjal predvsem z dilemo kazni in nagrajevanja v človeški družbi.

"Raziskave kažejo, da so predvsem v okoljih, kjer je kooperacija že na visokem nivoju, nagrade praviloma uspešnejše, medtem ko v okoljih z nizkim sodelovanjem, boljše deluje kazen. Na tem področju smo dobili konkretne odgovore, ki bi lahko bili uporabni, če bi kdo imel posluh za to," je bil kritičen Perc.

Dr. Perc je leta 2002 diplomiral iz fizike na Univerzi v Mariboru, kjer je leta 2007 zaključil tudi doktorat. Trenutno je zaposlen kot redni profesor na Oddelku za fiziko na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru ter je član Centra za aplikativno matematiko in teoretično fiziko Univerze v Mariboru.

Je tudi ustanovitelj in direktor Centra za kompleksne sisteme Univerze v Mariboru ter prejemnik številnih priznanj. Med drugim je leta 2009 prejel Zoisovo priznanje, leta 2010 bronasti znak Univerze v Mariboru, leta 2016 pa nagrado Univerze v Mariboru za znanstvenoraziskovalno, umetniško in izobraževalno delo. Od leta 2014 je član Academia Europaea, od letos pa tudi član Evropske akademije znanosti in umetnosti.