znanost 19.7.2017 10:15

Kozma Ahačič za STA: Današnji jezikoslovec ni razsodnik, ampak posrednik realnih podatkov o jeziku

pogovarjala se je Jasmina Vodeb Baša

Ljubljana, 19. julija - Kozma Ahačič, ki je letos izdal šolski slovnici za osnovnošolce in srednješolce, je v pogovoru za STA med drugim spregovoril o slovenščini ter predsodkih in mitih, ki so se z leti razvili o jeziku. Delno krivdo zanje je pripisal tudi nekdanjim jezikoslovcem, ki so se nevede postavljali v vlogo razsodnika ter presojali, kaj je prav in kaj narobe.

Ljubljana.
Intervju z jezikoslovcem Kozmo Ahačičem.
Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana.
Intervju z jezikoslovcem Kozmo Ahačičem.
Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana.
Intervju z jezikoslovcem Kozmo Ahačičem.
Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana.
Intervju z jezikoslovcem Kozmo Ahačičem.
Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana.
Intervju z jezikoslovcem Kozmo Ahačičem.
Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana.
Intervju z jezikoslovcem Kozmo Ahačičem.
Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana.
Intervju z jezikoslovcem Kozmo Ahačičem.
Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana.
Intervju z jezikoslovcem Kozmo Ahačičem.
Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana.
Intervju z jezikoslovcem Kozmo Ahačičem.
Foto: Anže Malovrh/STA

Ahačič je slovenist in klasični filolog, od leta 2003 zaposlen na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC Sazu, kjer je vodja sekcije za zgodovino slovenskega jezika, urednik portala Fran in namestnik predstojnika. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja z vprašanji zgodovine jezikoslovja in slovničarstva ter rabe jezika; je tudi velik poznavalec dela Primoža Trubarja. Spomladi je izdal dve šolski slovnici, za osnovnošolce in srednješolce: Kratkoslovnico in Slovnico na kvadrat.

Na predstavitvi slovnic ste dejali, da ste želeli prekiniti z mitom o eni slovnici, ki se na Slovenskem vleče že od 19. stoletja oziroma slovnice Antona Janežiča. Kako to, da smo Slovenci tako dolgo vztrajali pri zgolj eni slovnici?

Verjetno iz povsem praktičnega razloga, ker nas je malo, se tudi malo posameznikov ukvarja s slovenščino in posledično s pisanjem slovnice. Ko pa nekaj preide v tradicijo, je to zakoreninjeno.

Se je pa zdaj ob izdaji teh dveh slovnic izkazalo, da smo potrebovali slovnico, napisano posebej z mislijo na šole. Presenečen sem bil nad tako pozitivnim odzivom in veseli me, da se slovnici že uporabljata na mnogih šolah. Knjigi je opazil celo predsednik republike, ki mi je zanju izročil jabolko navdiha. Gesto razumem kot vzpodbudo k razmišljanju, da je slovnica pomemben priročnik, podoben atlasu pri geografiji, v katerega se splača pogledati, saj s tem krepimo svojo jezikovno samozavest.

Šole so doslej uporabljale zgolj poenostavljene različice Toporišičeve slovnice, ki je znanstvena oziroma akademska. Zakaj se ni že kdo pred vami lotil slovnice za šolarje?

Slovnice za šolarje so izhajale ves čas, vendar pa so bile teoretično naslonjene na Toporišičevo slovnico oziroma na slovnice njegovih predhodnikov. Ti dve slovnici sta tako prvič v celoti spisani posebej zanje. V šolah smo lahko v zadnjih desetletjih spremljali zadrego, ko so pisci učbenikov poenostavljali slovnični opis slovenščine, hkrati pa tega v okviru učbenika ni bilo mogoče narediti celovito. Mnoge poenostavitve so bile zato narejene prehitro, brez razmisleka o celoti. Težko je bilo nato pričakovati od učencev in učiteljev, da jim bo vse jasno.

V nekem nedavnem pogovoru ste dejali, da slovenščina nima enotnega pogovornega jezika in da naj bi bila zvrstnost opisana na pamet oziroma prepisana iz drugih slovanskih slovnic...

Zvrstnost v slovenščini res predstavlja težavo, saj se je z govorjenim jezikom začelo resneje ukvarjali šele ob koncu 19. stoletja. Ko je Toporišič pripravljal svojo slovnico, se je zgledoval po sistemih, ki so nam podobni, denimo po češkem. "Svoje" zvrstnosti ni napisal kot odraz dejanskega stanja, ampak kot razvojno željo oziroma vizijo. A v vseh teh desetletjih te vizije več kot očitno nismo dosegli, saj sproščeni pogovorni jezik ni enak na celotnem območju Slovenije. To ostaja resen izziv za slovenske raziskovalce.

Ste se zato v slovnicah izognili poglavju o zvrstnosti?

Da, sam sem sicer že imel pripravljeno to poglavje in o zvrstnosti tudi imam izdelano mnenje, a sem se odločil, da ne želim v slovnico uvrščati stvari, ki bi temeljile zgolj na mojem mnenju. Znova bi se lahko pojavila nevarnost, da bi se v šolah učili stvari, ki so umetno postavljene in neživljenjske.

Eden od ciljev slovnic je ovreči predsodek, da se s slovnico ni treba ukvarjati. Delno krivdo za to ste pripisali jezikoslovcem, ki so se postavili v funkcijo razsodnika in marsikomu zagrenili slovenščino...

Jezikoslovci nekoč niso imeli dovolj gradiva in podatkov, da bi lahko operirali zgolj z njimi, zato so se velikokrat opirali na svoje znanje in občutek za jezik. Vendar so se na ta način nevede postavljali v vlogo razsodnikov in presojali, kaj je prav in kaj ni.

Sodobno jezikoslovje skuša iti po dveh poteh. Na eni strani lahko z jezikoslovno analizo pojasnimo, kakšna je denimo bila zgodovinsko pravilna oblika, zakaj je do nje prišlo in zakaj je prišlo do morebitnih odklonov. To je objektivno preverljivo. Obenem pa opazujemo tudi realno rabo jezika in s podatki opisujemo današnje stanje. Tak pristop zagovarjajo danes domala vsi jezikoslovci. Danes jezikoslovec ni več razsodnik, ampak posrednik realnih podatkov. S tem je naše delo postalo precej težje.

Nedavno ste na vprašanje, če je slovenščina težka, odvrnili, da smo težki kvečjemu Slovenci, ki že toliko časa vzdržujemo ta mit...

Mit o slovenščini kot težkem jeziku se mi zdi dolgoročno nevaren. Zdi se mi predvsem izgovor, zakaj potiskamo razmišljanje o slovenščini na stran. Obvladati slovenščino ni nič težje kot obvladati druge jezike. Zato imamo dolžnost, da se primerno svoji izobrazbi izurimo tako v rabi knjižne slovenščine kot ustrezne kultivirane govorjene slovenščine, ki, kot vemo, ni enaka v vseh okoljih.

V slovnici za srednješolce navajate tudi precej stavkov iz literarnih del. Koliko jezikovne svobode si po vašem mnenju lahko dovolijo literati pri svojem ustvarjanju?

Literat si lahko privošči vse, če je to utemeljeno v vsebini njegovega dela. Nižanje ravni jezika v nekaterih sodobnih leposlovnih delih pa ni utemeljeno, zato izpade smešno in neberljivo. Obstaja pa tudi nekaj del, napisanih v izrazito nizkem jeziku, kjer je raba utemeljena in zato smiselna. Taka dela so včasih celo nagrajena.

Zamejci in izseljenci imajo s tem težave...

Za zamejske Slovence in izseljence je jezik zagotovo večja svetinja kot je za Slovence v matični državi, saj ni nekaj samoumevnega. V Sloveniji pa smo po osamosvojitvi z razmišljanjem o slovenščini malo zaspali, ker je postala nekaj absolutno samoumevnega. To je sicer dobro, zavedati pa se je treba tudi pasti, ki jih to stanje prinaša.

Ravno v teh dneh po naročilu ministrstva za kulturo poteka velika raziskava med vsemi prebivalci Slovenije, med zamejci in izseljenci o rabi slovenščine in drugih jezikov v Sloveniji. Anketa je dostopna do 6. avgusta, med drugim tudi prek portala Fran. Želimo si, da bi dobili čim več čim bolj raznolikih stališč govorcev slovenščine.

Ob predstavitvi slovnic ste omenili, da je danes slovenska slovnica še bolj pomembna, kot je bila nekoč, ko se je precej Slovencev učilo latinščine...

Ko se učimo slovensko slovnico, ne spoznavamo le pravil slovenščine, ampak tudi njeno osnovno jezikovno zgradbo. To je univerzalen aparat, na podlagi katerega se lahko učimo tudi tujih jezikov. Tako je bila nekoč latinščina univerzalen aparat, s katerim si lahko opazoval domači in tuje jezike.

Med zanimivostmi v Slovnici na kvadrat omenjate najbolj pogoste jezikovne napake. Omenite nekaj najbolj zanimivih.

Teh napak nisem navajal na pamet, ampak na podlagi korpusa Šolar, ki je zajel različne pisne izdelke slovenskih osnovnošolcev in srednješolcev skupaj s popravki učiteljev. Tako je bilo mogoče analizirati najpogostejše težave mladih s knjižnim jezikom, npr. rabo predloga k/h, s/z, pa sklanjanje besed, kot so mati, otrok, rabo zaimkov svoj/njegov in podobno. Nekatere napake so tudi izrazito regionalno zaznamovane, npr. imaste (namesto imate) na Primorskem ali vete (namesto veste) na Štajerskem.

Med drugim ste tudi urednik portala Fran. Ali opažate v zadnjem času večje zanimanje za slovenščino, tudi denimo zaradi akcije Beseda leta?

Sam o tem težko sodim, saj se gibljem v krogih, kjer "od jutra do jutra" razmišljamo o jeziku. Smo pa v zadnjem času res priča več signalom, ki nas lahko navdajajo z upanjem, da se ljudje vse bolj zanimajo za slovenščino. Če navedem zgolj dva primera, povezana s svojim delom: portal Fran je imel od vzpostavitve leta 2014, torej v manj kot treh letih, že več kot 18 milijonov iskanj. Število medijskih objav o slovenščini prav tako narašča, kar pomeni, da ljudje to radi berejo. Skorajda ni medija, ki ne bi pisal o mojih slovnicah ali o Franu. To ni samoumevno. Vse to so signali, da je trenutno valovanje slovenskega jezika pozitivno.

S čim se ukvarjate zdaj, po končanih slovnicah?

Glavno zanimanje oziroma moja delovna naloga na inštitutu ostajajo Trubar in slovenske slovnice. Trenutno izdelujemo slovar Slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, katerega prvi zvezek bo izšel že prihodnje leto.

Kako pa ste s sredstvi za takšne projekte?

Slabo. Živimo v času kratkih projektov, slovarji pa so delo na dolgi rok. Tudi zato se na ZRC Sazu pridružujemo gibanju Shod za znanost. Upamo, da bo akcija naletela na odmev. Na potezi je predsednik vlade, saj vprašanje, kam gre slovenska znanost, presega operativno, ministrsko raven. Gre za strateški politični premislek.