znanost 29.7.2017 10:00

Koščena piščal iz Divjih bab je po mnenju slovenskih arheologov delo neandertalca

piše Tatjana Zemljič

Ljubljana, 29. julija - Koščena piščal, ki je bila leta 1995 odkrita v jamskem najdišču Divje babe I, že dalj časa buri duhove. Med tem ko nemški arheologi menijo, da so luknje v kost naredile zveri, slovenski menijo, da jih je naredil neandertalec. O tem, kot je za STA povedal arheolog dr. Boštjan Odar, pričajo raziskave iz zadnjih let.

Ljubljana, Prirodoslovni muzej Slovenije.
10.000 let stara koščena piščal, ki jo je izdelal neandertalec in je najstarejše najdeno glasbilo na svetu.
Foto: Anže Malovrh/STA
Arhiv STA

Ljubljana.
Neandertalčeva piščal iz Divjih bab.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Odar bo slovenski vidik predstavil na mednarodnem simpoziju Glasba v kameni dobi, ki bo od 24. do 27. avgusta potekal v Atriju ZRC. Simpozij bo pospremil gostujočo razstavo Arheomuzika - raziskovanje glasov in glasbe starodavne Evrope v Narodnem muzeju Slovenije na Prešernovi, ki bo na ogled še do 24. septembra.

Replika in rekonstrukcija koščene piščali iz Divjih bab sta na razstavi predstavljeni ob koščenih piščalih iz Nemčije. Zakaj nemški arheologi nasprotujejo interpretaciji slovenskih arheologov, je po Odarjevih besedah s strokovnega vidika težko pojasniti, saj še nobena doslej odkrita naluknjana kost ni bila tako podrobno raziskana, kot prav kost iz Divjih bab.

In čeprav nobena nemška naluknjana kost, ki jo proglašajo za piščal, ni bila podvržena tako strogi raziskavi, nemški arheologi trdijo, da so v jamah Geissenklösterle in Hohle Fels našli najstarejši prepoznani glasbili. Obe nemški koščeni piščali sta stari 38.000 let, medtem ko najnovejše datacije z metodo elektronske spinske resonance postavljajo plast s piščaljo v Divjih babah v čas med 60.000 in 50.000 let pred sedanjostjo.

Koščeno piščal iz Divjih bab so pod vprašaj postavili tudi postavljavci razstave, ki je rezultat petletnega evropskega projekta EMAP (The Europen Music Archeology Project). Kot je povedal Odar, je pri obeh nemških piščalih, ena je izdelana iz mamutovine in druga iz ptičje kosti, jasno razvidno, da je luknje naredil človek.

Za slovensko pa nemški arheologi trdijo, da so luknje vanjo naredile zveri, najverjetneje jamska hijena. Vendar, kot je poudaril Odar, hijene živijo v tropih in ko ena hijena kost izpusti, to že pograbi druga, zato bi kost težko ostala cela. A, kot je poudaril, opazovanje žive narave nemškim arheologom ni povšeči.

Poleg tega bi se kost že ob prvem predrtju pod pritiskom zob podolžno razklala, saj zob deluje kot zagozda. To je z eksperimentom dokazal Ivan Turk leta 2001. V ta namen je dal izdelati bronaste odlitke čeljusti medveda, hijene in volka. Na Fakulteti za strojništvo so nato izvedli številne preizkuse. Vendar nemška in zvečine tudi druga evropska arheološka srenja rezultate vseh dosedanjih raziskav zavrača.

Turk je prav tako prvi opazil kot las tanke raze na površini kosti, sam pa jih je leta 2010 opazil pod mikroskopom še mnogo več. Te raze so po Odarjevem mnenju posledica odstranjevanja mehkega tkiva in predvsem pokostnice s kamenim orodjem. Nato je sledilo luknjanje kosti.

X-žarkovna računalniška mikrotomografija, ki je bila leta 2011 izvedena na piščali, je njegove domneve dodatno potrdila. Na območju lukenj je bila odstružena celo kostna masa. Neandertalec je kost, preden je vanjo naredil luknje, torej stanjšal in s tem olajšal izdelavo lukenj s koščenim prebijačem.

Na predavanju z naslovom Zvoki pradavnin, ki bo 5. septembra v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi, pa bo Odar pripovedoval o začetkih glasbe. Z izvorom glasbe se je v svojem delu Descent of Man (1871) ukvarjal angleški naravoslovec Charles Darwin. Ugotovil je, da je glasba, četudi ponekod zelo enostavna, prisotna v vseh delih sveta in da je njene začetke treba postaviti v samo zoro človeštva.

Odar meni, da je začetke glasbe treba iskati v Afriki. Ko je pračlovek začel izdelovati kamena orodja z udarjanjem kamna ob kamen, se je namreč pojavil zvok, ki ga je človek ozavestil kot nekaj posebnega. Kmalu zatem je začel pračlovek ta zvok proizvajati iz čistega ugodja.

"Tudi živali proizvajajo različne zvoke, a jih ne dojemajo kot nekaj posebnega in jih tudi ne ustvarjajo zgolj zaradi ugodja. Človeška zavest pa je ta posebni zvok začela v nekem trenutku iz nam neznanega razloga dojemati kot nekaj izjemnega. Zato mu je posvetil pozornost, začel ga je negovati in ga prenašati iz roda v rod vse do danes," je pojasnil Odar.

Dodal je, da se je to najverjetneje zgodilo tri do štiri milijone let nazaj in pripomnil: "Prvi potencialni glasbenik, ki je imel razvito ritmično sekcijo s tolkali, je bil avstralopitek". Najstarejša znana kamena orodja iz kenijskega najdišča Lomekwi 3 so namreč stara 3,2 milijona let.

A, kot je poudaril, je nemogoče z gotovostjo trditi, kdaj se je glasba dejansko pojavila. O tem pripoveduje tudi prvi del razstave Arheomuzika, kjer arheologi z replikami nekaterih predmetov, ki bi lahko bili glasbila, skušajo pokazati, kako težko je izslediti začetke glasbenega ustvarjanja.

Tako je denimo mogoče videti dolge kline iz kremena, ki so jih našli v eni od francoskih jam. Ker so kline ležale ena poleg druge, so arheologe napeljale na idejo, da bi lahko šlo za kamenodobni litofon. "In zanimivo je, kako lepo zvenijo, saj ima kremen kovinski zven," je sklenil Odar.