znanost 23.2.2018 10:26

Nove tehnologije in digitalizacija izziv za prihodnost medicine in zdravstva

Ljubljana, 23. februarja - Nove tehnologije, informatizacija in digitalizacija vse bolj vstopajo tudi na kompleksno področje medicine in zdravja. Posamezniki postajajo spletni zdravstveni strokovnjaki, institucija zdravnika ter avtoriteta zdravniškega znanja se rahljata, medicinska praksa se spreminja v algoritmsko določene normative, zdravje pa postaja še bolj zlorabljen koncept, opaža medicinska antropologinja Jana Šimenc.

Ljubljana.
Raziskovalka na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU Jana Šimec.
Foto: M. Frlic

Šimenc od leta 2016 vodi podoktorski projekt Zdravje v žepu in na spletu na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU. V okviru projekta raziskuje, kako zdravniki, pacienti in razvijalci aplikacij ustvarjajo in razumejo umeščanje digitalnosti v biomedicinske kontekste.

Kot pojasni raziskovalka, živimo v času intenzivne propagande digitalne paradigme in tehnološkega razvoja, ki se prenaša tudi v areno zdravstva. Opaža, da kljub razpoložljivim novim tehnologijam ne postajamo bolj zdrava družba. "Bolnišnice in čakalnice so nenehno polne, zdravje pa je postalo izjemno potrošniško, industrijsko, vladno zlorabljen koncept," meni raziskovalka.

Ob tem poudarja, da nikakor ne nasprotuje napredku. "Nikakor nisem naklonjena temu, da bi se vrnili v srednji vek in odklonili možnosti, ki nam jih sodobna tehnologija ponuja. Potreben pa je bolj kritičen razmislek o novostih, tudi o nenačrtovanih širših družbenih posledicah, ki nastajajo. Ta vidik lahko pojasnijo kulturno-antropološke raziskave. Potrebno je tesnejše sodelovanje v interdisciplinarnih ekipah."

Z e-rešitvami zadovoljne predvsem mlajše generacije

Po njenem mnenju vlade in industrija informacijsko-komunikacijske tehnologije dojemajo kot orodje, ki bo v vseh vidikih izboljšalo človekovo življenje. Zagovarjajo, da se mora vse več vidikov našega življenja digitalizirati in informatizirati, tudi zdravstvo.

"Po 20 letih razvoja eZdravja pa je postalo jasno, da je na papirju zloščene lepe ideje in rešitve izjemno težko prenesti v družbene kontekste," meni Šimenc. To na primeru rešitve eRecept utemeljuje v članku z naslovom Sihronizacija digitalnosti v medicinski praksi.

Terenska raziskava je pokazala, da so z rešitvijo eRecept zadovoljne predvsem mlajše generacije, medtem ko imajo starejši težave s privajanjem in razumevanjem sprememb. Še večje težave so se pojavile na strani zdravnikov.

Digitalne rešitve naj bi olajšale in skrajšale njihovo delo, a se v praksi izkazuje nasprotno. "Rešitve jim vzamejo veliko več časa, sistem je neintuitiven, vseskozi dobivajo nove odredbe. Počutijo se degradirane na raven administratorjev in birokratov. Pojavlja se občutek stalnega nadzorovanja," je opazila Šimenc.

Temelj zdravljenja je po mnenju raziskovalke vizualni kontakt in poslušanje, zdaj pa se po njenem mnenju "medicinska praksa spreminja v normative, ki so algoritemsko določeni".

"Pacient vedno bolj postaja skupek podatkov in neko numerično telo. Na osnovi podatkov, ki se pridobivajo iz eStoritev, se načrtuje in določa medicinska praksa. Pri tem je v središču zmanjševanje stroškov in prihranki časa oziroma optimizacija dela. Po vpeljavi eRecepta se kaže, da ta optimizacija v resnici ne deluje čisto za vse, predvsem med zdravniki obstaja veliko nezadovoljstva."

Posamezniki postajajo spletni zdravstveni strokovnjaki

Splet je postal eden ključnih virov informacij. Brskanje za informacijami v zvezi zdravstvenim stanjem in boleznih na internetu in forumih se po raziskavah uvršča med ključne tri dejavnosti na spletu, poleg nakupovanja in pregledovanja spletne pošte.

"Posamezniki postajajo spletni strokovnjaki. S pomočjo spleta si izdelajo diagnozo, terapijo, celoten terapevtski načrt in s temi informacijami prihajajo v ambulanto, kar vnaša določeno neravnovesje v odnos med zdravnikom in pacientom. Oba na način izgubljata svoj 'modus operandi'. Avtoriteta zdravnika se ruši, diagnoza pa postaja mešanica laičnega in medicinskega znanja," poudarja Šimenc.

Raziskovalka je kritična tudi do številnih mobilnih aplikacij, ki posamezniku obljubljajo, da bodo bolj zdravi, vitki, obvladali svoje zdravje.

Že pogled v zgodovino namreč pokaže, da tehnologije same po sebi ne prinesejo bolj zdrave družbe. Ena od tehnologij, ki je veliko obetala, je bila denimo osebna tehtnica, ki je v 50. in 60. letih vstopila v domača okolja ter kasneje postala obvezna oprema vsake kopalnice.

Pričakovali so, da bo ta pripomoček sprožil revolucijo, ker bodo ljudje v domačih okoljih imeli potrebno orodje, s katerimi bodo lahko nadzorovali težo. Ta načrt se ni izšel po predvidevanjih. Podobno je v sodobnosti, je prepričana Šimenc.

"Izkaže se, da ideja tehnološkega determinizma, torej da moraš posamezniku le ponuditi ustrezno orodje, kot so na primer aplikacije na telefonih za kronično bolne paciente, in bodo s tem postali opolnomočeni, zmanjšali stroške, bolezen bodo lahko vodili sami v domačem okolju, ne deluje tako linearno."

Med drugim človek hitro najde vrsto načinov, da doseže rezultate, ki so zaželeni - tudi z manipulativnimi in goljufivimi strategijami, pravi Šimenc.

"Na podlagi pridobljenih podatkov na aplikaciji se lahko tako nekdo prikazuje kot idealen pacient, ni pa nujno, da je njegovo dejansko vedenje takšno, kot je zaželeno na primer za določeno kronično bolezen. Z zavajanjem lahko pride tudi do slabših izhodov ali napačnega zdravljenja. Predvsem pa ni esenca terapevtskega odnosa v nadzoru in pridobivanju podatkov, temveč zaupanju in samoiniciativnosti".

Za ustvarjanje prihodnosti medicine in zdravstva nujen širši pogled

Po mnenju raziskovalke bodo nove tehnologije, procesi digitalizacije in informatizacije nedvomno še naprej in intenzivno vstopale v medicinsko prakso. "Nove tehnologije niso le gole materialnosti, so glavni igralci v tehnološkem in časovnem zamišljanju bližnje prihodnosti, ki nas že gleda izza ovinka."

Pri ustvarjanju prihodnosti medicine in zdravstvene oskrbe je zato po njenem mnenju treba gledati "širše od trenutno prevladujočih finančnih modelov, ideologij optimizacije, nadzora in datafikacije, kar pomeni, da se v središče postavlja zbiranje podatkov, ki postajajo ključne biomedicinske materialnosti".

Kot pojasnjuje raziskovalka, je namreč pogosto vprašljiva kvaliteta in smiselnost podatkov. Poleg tega že zdaj zbiramo ogromno podatkov, a v praksi tako pacienti kot zdravstveno osebje do njih ne morejo dostopati. "Izjemno pomembno pa je tudi opozoriti na to, da se pacienti lahko izgubljajo v računalniških sistemih, ker ne sovpadajo z nastavljenimi kategorijami."

"Za konec bi še poudarila, da kot nakazuje moja raziskava, se s pojavom novih tehnologij sočasno ustvarja vrsto izjemno kreativnih in inovativnih rešitev, a slednje ostajajo spregledane ali na obrobjih. V bistvu se tudi v digitalnih kontekstih preveč poustvarjajo obstoječi centri moči in interesi."

O dr. Jani Šimenc

V obdobju zadnjih desetih let se je raziskovalka Jana Šimenc raziskovalno kalila v več mednarodnih raziskovalnih in aplikativnih projektih s področij, kot so javno zdravje, dostop in uporaba preventivnih zdravstvenih programov, etične in strokovne dileme v transplantacijski dejavnosti, načini osveščanja javnosti o pomenu darovanja organov in tkiv po smrti za namen zdravljenja ter prepoznavi in obravnavi nasilja v družini v sklopu zdravstvene dejavnosti.

Rezultati obsežnejše doktorske raziskave so objavljeni v znanstveni monografiji Alergična družba: medicinskoantropološki pogled na alergije (2014), v kateri med drugim prikaže, kako se lahko določen biomedicinski koncept razširi v pore vsakdanjosti. Razkriva in ponuja razmisleke glede večplastnih zadreg sodobnosti, ki ustvarja alergično družbo.

Od leta 2016 raziskuje vsakdanje izkušnje posameznikov, bolj prikrito družbeno dinamiko, preoblikovanje biomedicinskega sistema ter človeško kreativnost pri procesih vzpostavljanja t.i. digitalnega zdravja in medicine. Pri vsem tem vzpostavlja aktiven dialog in komunikacijo med biomedicinsko in antropološko stroko.