Na SAZU so se poklonili gejzirju ljubezni Cirilu Zlobcu

Kot je poudaril Komelj, je odšel znamenit pesnik, javni delavec, zavzet za kulturno in politično afirmacijo slovenstva, pri čemer ga je vselej vodila in navdihovala ljubezen. Gejzir ljubezni, kot ga je označil, je vse do zadnjega ostal poln življenja, zvest kraški pokrajini, za katero je bil prepričan, da Sloveniji blagodejno mehča ostrino alpske Gorenjske.

Kras je v njegovi poeziji prvič po Srečku Kosovelu našel moderno utelešenje, njegov glas pa je nezamenljivo izrazit zazvenel v pesniški zbirki Pesmi štirih, ki je po Komeljevih besedah "četverico mladih povojnih pesnikov intimistov združila v kulturnozgodovinski pojem in jih za vselej prijateljsko povezala".

Svet je lucidno opazoval in o njegovih pojavih razmišljal že kot mlad novinar. Imel je ljubeče spoštljiv odnos do maternega jezika, zaradi katerega so ga v otroštvu, ko je živel in se šolal pod Italijo, zaničevali ter so ga izključili iz koprskega malega semenišča. "Tudi zato je toliko bolj živo občutil, kako nas dela samonikle oz. samobitne prav pripadnost slovenskemu jeziku, in je pričel v njem pesniti tudi iz žive kljubovalnosti in življenjske strasti ter postal za vse življenje zavezan slovenstvu," je poudaril Komelj.

Zavzemal se je za slovensko kulturno uveljavitev, glasno poudarjal pomen povojne priključitve Primorja Jugoslaviji, se vpletel v politiko in čeprav je bil po naravi mehak in odprt, je bil v odločilnih stvareh vendar povsem neizprosen. Ljudem se je približal z veliko dobrohotnostjo in življenjsko modrostjo, ki pa se je zavedala nevarnosti in trdoživosti vseh ideologij in ni rinila skozi neprebojen zid. Vseskozi je "ostal svetel lik naše zdaj že polpretekle kulturne zgodovine", je med drugim še dejal Komelj.

Pesnik Boris A. Novak se je osredotočil na Zlobčevo sonetistiko in kult ljubezni, pri čemer je opozoril, da literarno vedo še čaka podrobnejša analiza Zlobčeve metaforike. V njegovem pesniškem slovarju namreč odmeva ena izmed ključnih značilnosti Petrarcove sonetistike. Podobno kot pri velikem italijanskem klasiku je tudi pri Zlobcu pesniško podobje na naraven način zasidrano v ritmični podstati in sintaktični logiki verza, pogosto pa temelji na dihotomiji uporabljenih pojmov.

Po Novakovem mnenju bi bilo treba popraviti preveč poenostavljeno podobo o Zlobčevi ljubezenski liriki kot zgolj hvalnici. V javnosti je ta poenostavitev šla v smeri sentimentalnega klišeja, kar pa "ne zdrži resnega branja Zlobčeve lirike". Zlobec je obenem tako pesnik svetlobe kot sence, njegove hvalnice pa imajo tudi nadih himničnosti.

Mnogi pesniki so hvaležni Zlobcu, tudi Novak. Kot je poudaril, je Zlobec imel posluh za njegove "čudaške pesmi", ki so se razlikovale tako od tradicionalnih poetik kot od avantgardističnih eksperimentov, ter mu v 70. in na začetku 80. let, ko je bilo težko objavljati, na stežaj odprl strani Sodobnosti.

"Zase ter za svoje kolege in kolegice, ki zdaj počasi postajamo starejša in bomo še prekmalu najstarejša pesniška generacija, lahko le upam, da bomo zmogli zlobčevsko modrost in moralno moč ter da bomo kos zgodovinskim izzivom, ki našo družbo neizogibno čakajo," je še dejal Novak in sklenil s pesmijo, v kateri med drugim pravi, da smo se zdaj, ko Zlobca ni več, znašli na prepihu.

Zlobec je umrl 24. avgusta v 94. letu starosti. Z nocojšnjim spominskim večerom se mu bodo poklonili tudi v sežanski Kosovelovi knjižnici.