znanost 7.1.2019 14:14

Argumentiranost kot predpogoj prepričljivega pedagoškega diskurza

Ljubljana, 7. januarja - Na Pedagoškem inštitutu so danes predstavili znanstveno monografijo Učitelj kot retorik: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza, katere osnovna teza je po besedah enega od avtorjev Igorja Ž. Žagarja, da mora uspešen učitelj tisto, o čemer govori, znati primerno argumentirati. Pri tem pa mora obvladati osnovna retorična pravila.

Ljubljana.
Znanstvena monografija Učitelj kot retorik: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza.
Foto: STA

Knjiga, ki jo podpisujeta še Janja Žmavc in Barbara Domajnko ter je izšla v digitalni knjižnici Pedagoškega inštituta, je nastala v kontekstu priprav na prenovo učnega načrta za pouk retorike kot obveznega izbirnega predmeta v osnovni šoli.

Knjiga želi opozoriti, da lahko z dobrim obvladovanjem retoričnih in argumentativnih spretnosti tako učitelji kot učenci bistveno prispevajo k izboljšanju pedagoškega procesa ter da je šolstvo, kot ga poznamo, prav proizvod retorične tradicije. Po besedah profesorja retorike in argumentacije na Univerzi na Primorskem Žagarja "skuša premostiti vrzel med retoriko, ki je samo prazno govorjenje, in retoriko kot enim od učnih predmetov".

Izpostavitev retorično-argumentativne dimenzije v pedagoškem diskurzu, ki je glavna tema monografije, ima po besedah Žmavčeve dve funkciji. Na eni strani bralcu omogoča vpogled v pedagoški proces s pomočjo retoričnih in argumentativnih konceptov, po drugi strani pa z vključitvijo tovrstnih principov opominja, da sta retorika in argumentacija še vedno temeljni sestavini pedagoškega procesa in da izhajata iz antične tradicije retorične pedagogike, katere primarna vloga je bila izoblikovati aktivnega državljana.

"Prvi izobraževalni nastavki v antiki so pravzaprav povezani s poukom javnega govorništva in cilj je bil vedno usposobiti človeka, da bo lahko deloval v državi. Tudi zato se v prikazu posameznih konceptov in njihovi interpretaciji v različnih kontekstih vzgoje in izobraževanja pogosto opiramo na antične avtorje, kot so Aristotel, Izokrat, Ciceron in Kvintilijan," je pojasnila Žmavčeva.

Knjiga je razdeljena na tri glavne vsebinske sklope. V prvem je komunikacija v šoli opredeljena kot posebna oblika jezikovne rabe, kot pedagoški diskurz. Obsega retorično analizo, v kateri je denimo tematika vljudnosti najprej predstavljena skozi analizo vsakdanje komunikacije v šoli na primeru posredovanja negativne povratne informacije. Zaokroži ga nazorna konceptualizacija argumentacije, razlikovanje med logiko, retoriko in argumentacijo, podana je tudi osnovna struktura argumenta po Toulminovem modelu.

Drugi sklop obravnava retorični model pedagoškega diskurza in poudarja elemente racionalne argumentacije, v tretjem sklopu pa so problemsko razdeljene tri aktualne teoretske smeri v polju argumentacije. Ena od teorij je teorija vizualne argumentacije, ki je vse bolj priljubljena in katere osnovna teza, ki jo knjiga zavrača, je, da vizualije lahko argumentirajo same po sebi.

Nastala monografija je predelana, dopolnjena in nadgrajena izdaja manj obsežnega dela Argumentiranost kot model (uspešne) komunikacije, ki je leta 2006 izšla pri založbi Izolit v avtorstvu Žagarja in Domajnkove. Slednja je na današnji predstavitvi opozorila, da je retorika z argumentacijo pomembna veščina tudi za zdravstvene delavce. "Gola dejstva, rezultati, izvidi ne pomenijo veliko, življenjski pomen dobijo šele z interpretacijo," je dejala.