STAznanost

Alpinistka Irena Mrak: Komercialne odprave so degradacija alpinizma

pogovarjala se je Alenka Vesenjak

Tržič, 16. januarja - Irena Mrak, alpinistka in znanstvenica, je v letnem času, ko narava počiva, v pogovoru za STA podala svoje poglede na alpinizem, odprave in okoljevarstvo, v katero se vse bolj zažirajo turizem, rekreacija na prostem in šport. Kritična je do t.i. komercialnih alpinističnih odprav. "Kot da način pristopa na vrh sploh ni pomemben, pomemben je le vrh, ki ga je treba doseči," je povedala.

Pakistan, Karakorum. Smeti na ledeniku Baltoro. Foto: arhiv Irene Mrak

Pakistan, Karakorum.
Smeti na ledeniku Baltoro.
Foto: arhiv Irene Mrak

Pakistan, Karakorum. Smeti na ledeniku Baltoro. Foto: arhiv Irene Mrak

Pakistan, Karakorum.
Smeti na ledeniku Baltoro.
Foto: arhiv Irene Mrak

Pakistan, Karakorum. Alpinistka in znanstvenica Irena Mrak z Mojco Švajger ob vznožju gore Rakapoši. Foto: arhiv Irene Mrak

Pakistan, Karakorum.
Alpinistka in znanstvenica Irena Mrak z Mojco Švajger ob vznožju gore Rakapoši.
Foto: arhiv Irene Mrak

Irena Mrak je doslej vodila in organizirala 24 alpinističnih odprav v Ande, Srednjo Azijo in predvsem na širše območje Himalaje. Med pomembnejše uvršča vzpon na Nošak (7492 m, Hindukuš, Afganistan, kmalu po padcu talibanskega režima in po več kot dveh desetletjih, ko na goro ni stopil nihče), svoj prvi vzpon nad 8000 metrov, Gašerbrum II (8036 m) leta 2004, vzpon na predvrh Broad Peak (8036 m) z Mojco Švajger leta 2007 ter vzpon na Nanga Parbat, prvenstvena Slovenska smer, prav tako v navezi z Mojco Švajger leta 2011.

Tu je še cela vrsta vzponov, pomembno je, kot pravi, da so bili v večji meri izvedeni v alpskem slogu. Na večini odprav geografinja Irena Mrak prepleta alpinizem in znanstveno delo. Zanj je leta 2012 prejela tudi Fulbrightovo štipendijo na Univerzi v Montani. Leta 2016 je v Sloveniji gostila Fulbrightovo štipendistko Sarah Halorson, prav zdaj pa še štipendista Jedda Sankarja-Gortona.

Fulbrightov program je največji in najprestižnejši program akademskih, kulturnih in drugih izmenjav ameriške vlade z drugimi državami sveta. Fulbrightova štipendija je namenjena raziskovalcem in predavateljem, ki posebej izstopajo s svojimi znanstvenimi in pedagoškimi dosežki, hkrati pa tudi dobronamerno ravnajo in delajo v družbi na vsakdanji ravni in s tem prispevajo k povečanju medsebojnega razumevanja med ljudmi in narodi in posledično k zagotavljanju miru. To je bil tudi vodilni moto ameriškega senatorja J. Williama Fulbrighta, ustanovitelja tega programa, ki je v svojih študijskih letih sam izkusil prednosti mednarodnih izmenjav, ko je kot dobitnik štipendije Rodhes štiri leta preživel v Evropi.

Če začneva, preden preideva na gore, bolj pri tleh. Osem let predavate na Visoki šoli za varstvo okolja v Velenju. Lahko na kratko predstavite študij, ker se mi zdi, da ni dovolj znan, glede na progam pa je še kako aktualen.

Študijski program je široko zastavljen, na šoli poučujemo zelo različni strokovnjaki, ki se posvečamo temeljnim znanostim, kot so matematika, fizika ali kemija, do tistih, ki predavamo o okoljevarstvenih temah. Študenti morajo opraviti tudi 400 ur praktičnega dela, običajno pri potencialnih bodočih zaposlovalcih, to so gospodarske družbe, javne ustanove in tudi nevladne organizacije. Šola je zelo vključena tudi v študentske izmenjave, precej smo že sodelovali z Islandijo in Norveško. Tudi tam so nekateri naši študenti opravljali prakso in bili nad delom in tako pridobljenimi novimi znanji navdušeni. Na prvi stopnji poučujem predmet Načrtovanje in razvoj zavarovanih območij, na drugi stopnji pa Projektno in raziskovalno delo ter dva izbirna predmeta: Trajnostni razvoj zavarovanih območij in Sonaravni razvoj rekreacije in turizma.

Morda se pri vas rojevajo ozaveščeni kadri, ki bi dolgoročno lahko vplivali na razvoj in predvsem na nadzor naravnega okolja. Zdi se, da vlada tozadevno v Sloveniji precejšen kaos. Kakšno je vaše mnenje?

Se povsem strinjam. Ne glede na vso zakonodajo, ki jo imamo, sploh v zadnjih letih v prostoru vlada prava anarhija. Pritisk na naravno okolje je zlasti s strani različnih oblik rekreacije vse večji. Razvoj predvsem športne opreme je neustavljiv in generira različne oblike rekreacije, toda prostor ostaja, ne pozabimo, enak. Delno gre vzroke pripisati tudi povečanemu obisku Slovenije kot turistične destinacije. Problem je nosilna zmogljivost okolja, koliko obiskovalcev in vrst rekreacije okolje sploh še prenese, in socialna nosilna zmogljivost, kar pomeni, koliko lahko prenesemo ljudje. Mir, ki ga greš iskat v naravno okolje, je torej ogrožen. Javni zavod Triglavski narodni park (JZ TNP) se je sistematično lotil problematike pred dvema letoma, ko smo naredili pregled stanja, kdo sploh obiskuje park in kaj tam počne, na katerih lokacijah, koliko časa ostane... Ti podatki so ključnega pomena za oblikovanje ukrepov, s katerimi bo obisk našega edinega narodnega parka usmerjan, z glavnim ciljem, da ohranjamo najbolj vredne in ranljive predele Julijskih Alp.

Pa se je že kaj zgodilo v tej smeri? Kakšen ukrep?

Lani je JZ TNP izvedel akcijo, v kateri so poskusno za en dan ustavili promet do doline Vrat, a hkrati ponudili alternativo prevoza v dolino z avtobusi, spodbujali so tudi hojo in kolesarjenje, torej t.i. trajnostne oblike mobilnosti. Letos načrtujejo izdelavo akcijskega načrta usmerjanja obiska v parku. Sama sem sicer vedno v veliki dilemi, kako postopati. Ali naj žrtvujemo vroče točke, ki so že zdaj zelo obiskane, Blejski vintgar, korita Tolminke, Mostnice, Vršič... in ljudi na takšen način umaknemo z ostalih območij ali pa jih razpršimo po prostoru. Potrebno je res dobro poznavanje vseh delov naravnega okolja in njegove ranljivosti, na drugi strani pa trend in značilnosti obiska ter posledično njegovo ogrožanje naravnega okolja. Pri sprejemanju ukrepov je nujen interdisciplinaren pristop: od geografov, geologov, biologov, hidrologov, gozdarjev, lovcev, nenazadnje vseh, ki se spoznajo na določen segment okolja. Nujno pa je tudi sodelovanje socioloških in humanističnih strok, ki najbolje poznajo vedenjske vzorce in procese odločanja pri potencialnih obiskovalcih ne le zavarovanih območij, ampak naravnega okolja na sploh.

Ko sem delala doktorsko disertacijo o obisku osemtisočakov v Narodnem parku srednji Karakorum (Pakistan), sem zapisala, da naj promoviramo t.i. normalne smeri, da ohranimo nekatere druge dostope. Moje priporočilo je temeljilo tako na poznavanju naravnih značilnosti tamkajšnjega visokogorja kot tudi na podlagi poznavanja delovanja gorniških odprav in lokalnega prebivalstva, ki je vključeno tako v odprave kot tudi v trekinge in je zanje to delo velikokrat življenjskega pomena.

Za naše gore je značilno, da omogočajo zelo dober dostop. Do stene se lahko pripelješ takorekoč z avtom. Se vam zdi, da tudi to udobje privablja množice turistov?

Prav gotovo. Nenazadnje tudi v planinskih vodnikih lahko najprej preberemo, kako se pripeljati do najvišjega izhodišča za izbrani vzpon, seveda z osebnim vozilom. To še dodatno spodbuja promet v gorskih območjih, planinci pa zamujajo marsikaj lepega in zanimivega, kar bi lahko doživeli, če bi svoj vzpon začeli nižje, nenazadnje kar v naših manjših gorskih krajih, kot je tudi "moj" Tržič. V letu 2018 smo z zaposlenimi na JZ TNP izvedli manjšo raziskavo o značilnostih vzponov na Triglav. Ugotovili smo, da jih gre 40 odstotkov gor in dol v enem dnevu, in to iz doline Vrat. Če bi jim malce otežili dostop do Vrat, bi se stvar že spremenila, kdo bi tudi prespal v dolini Vrat, tako pa se v Aljaževem domu morda ustavijo samo na pivu.

Kot Tržičanka ste v Dovžanovi soteski zelo doma. V ujmi konec lanskega oktobra je bil ta geološki fenomen precej prizadet. Kako zdaj tam ocenjujete stanje?

Z vidika moje stroke, se pravi geografije, je izjemno zanimivo in poučno, ko vidiš, kakšno moč ima lahko voda, v nekaj urah je popolnoma spremenila strugo Tržiške Bistrice, premikala je tonske skale. Ob tem pa bi se lahko zelo glasno vprašali, kaj smo delali v zaledju, torej v povirnem območju reke. Tam je obsežna Bornova posest, kjer so v zadnjih dveh desetletjih intenzivno izkoriščali gozd in sekali v goloseke, kar sicer ni uradna praksa slovenskih gozdarjev, a tu so upravljavci vzeli stvari v svoje roke in posekali preveč. Lahko si predstavljamo, kaj to pomeni za erozijo tal, saj gre za zelo strma pobočja, kjer gozd pač mora biti, sicer voda naredi svoje - z vidika človeka veliko škodo. Problem ni le lastnik oziroma upravljalec zemljišča in gozda, velika težava je tudi v tem, da hudournikov v Sloveniji sistemsko ne urejamo - vodotoki so v domeni države in ne lastnikov zemljišč.

Toda, kolikor vem, problemi niso od včeraj.

Takšno stanje traja že kar nekaj desetletij, zato je mnogo hudourniških objektov dotrajanih, struge pa so pogosto zapolnjene s plavjem, ki ob takih dogodkih, kot je bil oktobra 2018 v porečju Tržiške Bistrice, povzročijo zapolnitev strug in takrat voda išče nove poti, z vidika nas, ljudi, pa dela škodo. Zdaj sicer potekajo sanacijska dela na prometni infrastrukturi, pri katerih bi bila potrebna skrajna pazljivost, sečnja in odvoz lesa pa se nadaljujeta. Glede na to, da je Dovžanova soteska naravni spomenik, bi bil na mestu bolj poostren naravovarstveni nadzor nad sanacijskimi deli, sicer bo od "naravnega" v soteski ostalo le bore malo. Ob tem naj opomnim, da s podnebnimi spremembami lahko pričakujemo še več ekstremnih dogodkov in ob nesistemskem reševanju problematike hudourništva v Sloveniji se takšna katastrofa, kot je bila v porečju Tržiške Bistrice, lahko hitro ponovi tudi kje drugje.

Tudi sicer veljate za zelo zavedno in kritično okoljevarstvenico. Govorili sva o sistemskih ukrepih, kaj pa svetujete posameznikom, če odmislimo zakone, zapisana pravila?

Zelo kratko in jedrnato, treba je slediti pravilu: "Ob obisku v naravnem okolju ne puščaj sledi oziroma jih puščaj čim manj."

Velikokrat in vse pogosteje se sliši, kako odpadki preplavljajo najbolj oblegane vrhove Himalaje. Član komercialne odprave na Everest in K2 Tomaž Rotar je v nekem intervjuju denimo povedal, da tudi če v baznem taboru in na gori ostanejo vse jeklenke s kisikom, se to skorajda ne opazi. Pravi, da tudi šotorov ne pospravljajo, saj da vreme vse zradira z obličja. Kako se da sploh boriti proti taki, zdi se, skoraj prevladujoči miselnosti?

Okoljska zavest in posledično, kaj puščamo za seboj tako na gori kot tudi v baznih taborih, je zelo odvisna od vsakega posameznika, posebej pa od vodje odprave in tudi lokalnega podpornega osebja, kot so kuharji v baznih taborih. Dejstvo je, da so najvišja območja na Zemlji izjemno občutljiva in posledično bolj ranljiva zaradi svojih predvsem podnebnih in reliefnih razmer. Procesi potekajo zelo počasi in tisto, kar pustimo v tem okolju, tako organski kot anorganski odpadki, tam ostane, lahko rečem, skoraj za vedno!

V raziskavi o okoljskem stanju ledenika Baltoro pod drugo najvišjo goro na svetu K2 sem ugotovila, da je okoljska zavest odprav precej nizka in je skrb za okolje na zadnjem mestu, na prvem pa seveda doseči vrh. Tako bazni tabori kot tudi višinski tabori na t.i. "normalkah", smereh, ki so najbolj obiskane, so polni ostankov šotorov in druge opreme ter seveda tudi organskih odpadkov. Vse to se kopiči iz leta v leto in se počasi umešča v sloje ledenika. Tako smo na primer v baznem taboru pod Gašerbrumom I in II leta 2012 našli lepo razkrito "antropogeno plast" v drobovju ledenika - takih primerov je žal veliko.

Ker so komercialne odprave praviloma povezane z večjim udobjem, je več tudi odpadkov. Če jih puščajo na gori in v baznih taborih, to na dolgi rok ne pomeni nič dobrega. Ne za okolje, predvsem za pitno vodo bližnjih naselij, niti za posel tako domačinov kot gorskih vodnikov.

Toda ni kar povsod tako. Obstajajo tudi svetli primeri, kajne?

Da. Kot primer dobre prakse in zavedanja problema odpadkov naj navedem narodni park Denali v ZDA, ki je zelo priljubljen tudi med plezalci, predvsem vzpon na najvišji vrh severne Amerike - Denali. Tam ni milosti. Oprema plezalcev je stehtana na poti v park in na poti iz njega. Če si na poti nazaj prelahek, sledi denarna kazen in lahko tudi prepoved vstopa v park v prihodnje, saj je jasno, da je del opreme ostal v okolju. Prav tako je potrebno poskrbeti za svoje iztrebke.

Če se za hip pomudiva še pri komercialnih odpravah. Teh je vse več, na najvišjih vrhovih celo prevladujejo. Tudi uspehi strank komercialnih odprav se, opažam, dokaj nekritično postavljajo ob bok tistim pravim, brez celotnega servisa. Kako vi spremljate ta razcvet alpinističnega turizma na najvišje vrhove sveta?

Komercialne odprave so vse večji in dober posel za številne gorske vodnike, ki so poslovno priložnost našli v premožnejših klientih, ki željo poseči po najvišji gori sveta ali po kakšnem drugem osemtisočaku, pa si tega ne upajo sami, saj večinoma nimajo izkušenj, hkrati pa niti znanja. Prav tako nimajo niti časa niti veščin, kako se odprave organizirajo. Kupijo torej storitev, ki je odvisna od tega, kako globoko sežejo v žep. To lahko pomeni, da imajo popoln servis tako v baznem taboru kot na gori, vse, kar morajo početi, je, da se premaknejo od tabora do tabora, vse ostalo zanje naredijo gorski vodniki in višinski nosači.

Tudi alpinistične odprave v preteklosti, nekatere tudi danes, za podporo uporabljajo višinske nosače, v Nepalu so to šerpe, v Pakistanu višinski nosači iz Baltistana in doline Hunza, vendar so na gori smer opremljali sami. Še najbolj alpinistično etične pa so odprave, ki se vzpona lotijo same in samo z lastnimi močmi. Takih vzponov s komercialnimi ni mogoče primerjati. Žal res postaja vseeno, kako je nekdo dosegel vrh na primer Everesta, za kar so krivi tako mediji kot tudi gorniške organizacije, ki se do takšnih vzponov ne opredelijo javno oziroma se vedejo, kot da se to področje njih ne tiče. To je zame turizem, z gorništvom nima prav veliko skupnega, v bistvu gre za degradacijo alpinizma.

Zdaj v alpinizmu že nekaj časa velja, da je tisti pravi slog alpski, ne več himalajski. Na slednjega se zdaj gleda kar malo zviška. Bi nam pojasnili ključne razlike teh dveh načinov dostopa?

Himalajski slog je način pristopa na najvišje gore, na sedem ali osem tisočake. Aklimatiziraš se na gori. Najprej postaviš bazni tabor, običajno na 4000 ali 4500 metrih (Karakorum), v nepalski Himalaji tudi nad 5000 metri, potem po 800 do 1000 metrih višinske razlike postaviš tabor 1, prespiš, kar pomeni, da se posledično privadiš na večjo višino (se aklimatiziraš) in se vrneš v bazni tabor. In tako ponavljaš z več in vse višjimi tabori. V preteklosti je himalajski slog zahteval veliko taborov, saj so bili plezalci in plezalke težki, predvsem zaradi opreme in hrane, ki so jo vzeli s seboj. Napredovali so zelo počasi. Alpski slog se pojavi bolj kot ne že z Reinholdom Messnerjem, ki je zelo veliko splezal sam in, kot se reče, by all fair means: hitro, lahko, brez dodatnega kisika, brez višinskih nosačev, etično, skratka.

Večina komercialnih odprav ima seveda himalajski stil. A tudi pri alpskem slogu ne moreš kar priti v bazo in iti na goro. Visoka nadmorska višina zahteva predhodno aklimatizacijo, ki jo je potrebno opraviti pred dejanskim vzponom na izbrano goro. Aklimatiziramo se z vzponom na kakšen bližnji, visok, a lažji hrib in dlje časa spimo na vsaj 6500 metrih. Pri alpskem slogu ne pride v poštev niti uporaba dodatnega kisika niti pomoč višinskih nosačev, kar je sicer običajna podpora komercialnim odpravam.

Komercialna odprava stane stranko od 40.000 evrov naprej. Kako se finančno pokrijejo vaše odprave?

Jaz sem kar sama sebi sponzor. Takoj, ko sprejmeš sponzorstvo, se po mojem mnenju spremeniš v gladiatorja, kar je bil, recimo, v nekem obdobju Tomaž Humar. Alpinisti, ki imajo sponzorja, morajo več tvegati, ker nujno rabijo dober dosežek za sponzorja, da je čim večja medijska odmevnost. Sama sem nekaj sredstev dobila za prve odprave od Planinske zveze Slovenije, a se že dolga leta na njihove razpise ne prijavljam. Odločila sem se, če grem na odpravo, si jo bom plačala sama in sama sebi sem tudi odgovorna za vse, kar mi uspe ali pa ne uspe. Niso pa to tako silno nepredstavljive finance, recimo 3500 evrov na osebo, to je moja zgornja meja. Seveda vse leto trdo delam, da potem lahko grem, a na koncu se sama odločim, kakšen stil odprave bom imela, koga bom vzela s seboj in tisti, ki gre z menoj, bo vedel, na kakšno odpravo gre. Precej špartansko. Višinskih nosačev nimamo, že zaradi etike in sloga plezanja, ki je alpski, če se le da. Primarno se odločam za vzpone v Karakorumu in Hindukušu, kamor zahajam že 15 let in poznavanje območja kot tudi ljudi pripomore tudi k izvedbi odprave.

Vaša prva strast so bili osemtisočaki. Zdaj raje segate po drugih vrhovih, kaj se je spremenilo?

Na začetku moje višinske kariere, leta 2003, ko sem bila prvič na sedemtisočaku (Nošak, 7492 m, Hindukuš, Afganistan), so bili čisto drugi časi. Takrat še ni bilo takšne gneče na najvišjih vrhovih. Znatno manj je bilo komercialnih odprav, sploh pa jih ni bilo v Karakorum. Toda spremembe so silovite. Tako je na primer druga najvišja gora na svetu - K2 v zadnjem poletju beležil same komercialne odprave, samo Poljak, ki je kot prvi sestop z gore opravil s smučmi, je sodil recimo v t.i. pravo gorniško odpravo. Sploh za K2 mi je res žal, da so ga doleteli "komercialci", saj je gora res karizmatična in si zasluži tudi previden in spoštljiv pristop vseh, ki se odločijo za vzpon.

Se pravi, da zdaj izbirate manj znane, bolj odmaknjene, morda malce nižje vzpone?

Tako je. Na splošno je trend v alpinizmu izbira manj znanih in težje dostopnih gora, ki se jih spleza seveda v alpskem slogu. Če so to še prvi pristopi, je veselje na vrhu še toliko večje, zame so to večji izzivi.

Opažam, da ste tudi precej zadržani pri objavi vaših številnih dosežkov v Sloveniji. Kje tiči vzrok?

Vidite, tudi glede tega se lahko k sreči odločim sama. Gre za dušni mir. Vedno pišem v American Alpine Journal, to je baza vseh vzponov, kamor javim, če smo splezali kaj novega, predvsem zato, da je zabeleženo. Uredniki pri tej reviji so objektivni in nikoli ne bi objavili nečesa, kar ni relevantno ali pomembno. Na splošno razumem alpinizem kot zelo intimno stvar. Če to res delaš zase, tako kot vsi pravimo, potem nimam potrebe, da se že, ko še visim nekje na cepinu, fotografiram in objavljam na Facebooku. Zakaj le? To je moj trenutek, moje doživetje, ki ga ne želim deliti. Če pa se mi zdi, da je res nekaj posebnega, ga pač objavim v relevantni reviji.

Morda kar v kontekstu razstave o alpinistkah Korajža je ženskega spola, ki je na ogled v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, kako se vam zdi, da se danes, v gorniški skupnosti in tudi širše, seveda, sprejema ženski alpinizem. Je razumljen kot enakovreden ali še vedno zaznavate pokroviteljski ton? Opazila sem, recimo, da je alpinizem kot moška domena zelo zasidran tudi v govorico. Alpinist Andrej Štremfelj je recimo v intervjuju za Delo dejal: "Fantje danes hodijo na manjše odprave, tako da še nam, ki sledimo informacijam, marsikateri uspeh uide."

Vsekakor drži, da alpinizem je in verjetno vedno bo bolj moška domena, vsaj v najvišjih območjih sveta. Sicer je kar nekaj dobrih skalnih plezalk, naših in tujih, ki se lotevajo težkih smeri, medtem,ko se odprav na visoke gore lotevajo redko, če pa že, pa večinoma v navezi z moškimi. Najbrž tudi iz tega dejstva izhaja pokroviteljski ton, ki ga je moč zaznati v intervjuju s Štremfljem (smeh). Sama že dolga leta plezam v ženski navezi z Mojco, tako da nama ne more nihče očitati, da, kot se reče, so naju fantje potegnili čez smer...

Za konec. Za veliko alpinistov se zdi, da so v dolini zgolj zato, da čim prej zaslužijo dovolj denarja za odpravo. Ker da so šele tam v gorah resnično srečajo sami s seboj, kot gre ta zlajnana misel. Kako delujete vi? Je življenje spodaj za vas le vmesni, prisilni čas do trenutka, ko se lahko vrnete v gore?

Oh, ne. Življenje je zame lepo tako v dolini kot na višini. Tudi v dolini poskušam delati take reči, ki so mi zanimive in v veselje, seveda pa življenje ne more biti samo lepo, so tudi manj prijetne plati, a tako pač je in prav je tako, saj potem seveda bolj ceniš dobre stvari. Iskreno imam rada raziskovalno delo in še bolj delo s študenti, v veselje mi je z njim deliti svoje znanje, zanimajo me njihova razmišljanja, ki vsakega predavatelja lahko obogatijo. Nikakor pa ne travmiram iz dneva v dan, čakajoč na naslednjo odpravo!