Proces dehumanizacije jedro vseh oblik diskriminacije

Minuli konec tedna se je sklenil tradicionalni Teden možganov v organizaciji Sinapse - Slovenskega društva za nevroznanost, ki je letos potekal pod naslovom Na pragu bolečine. V plenarnih predavanjih je priznani slovenski nevrolog Zvezdan Pirtošek spregovoril na temo empatije, Hawlina pa je nadaljevala s predavanjem o tem, kako smo ljudje sposobni to empatijo izklopiti ter drugemu prizadejati bolečino, ne da bi bili ob tem prizadeti tudi sami.

Kot je uvodoma povedala Hawlina, je človek najuspešnejša vrsta predvsem zato, ker je zelo dober v sodelovanju, ter zaradi mehanizmov empatije, kar mu med drugim omogoča učenje, prenašanje znanja, deljenje idej in razumevanje drug drugega.

Za razumevanje drugega oziroma vstopanje v zavest drugega, ki je kompleksen pojav, je v možganih odgovoren celoten spekter možganskih struktur, ki med sabo sodelujejo na najrazličnejše načine. V grobem pa nevroznanstveniki te strukture delijo na dva osnovna sistema, in sicer sistem zrcalnih nevronov ter sistem socialne kognicije.

Razumevanje drugih prek imitacije ali znanja in izkušenj

Sistem zrcalnih nevronov je hiter in neposreden, težko ga prilagajamo, omogoča pa, da druge posnamemo prek lastnega telesa, ne da bi se tega zavedali. Deluje tako, da področja za različne akcije in premike v naših možganih zrcalijo oziroma na nek način imitirajo, kar vidimo pred sabo.

"Če se nekdo nasmehne ali pa zazeha, tudi nam mišice vleče v podoben položaj, ali pa če vidimo, da se nekdo spotakne, se takoj zdrznemo, še preden zavestno dojamemo, kaj se je zgodilo," je delovanje zrcalnih nevronov ponazorila Hawlina.

Sistem socialne kognicije pa deluje na bolj razumski ravni oziroma na premišljen način. Odgovoren je za priklic spominov in izkušenj ter sestavljanje tega v nove ideje o tem, kaj se dogaja z drugim ter kako se počuti.

Ta sistem se bolj aktivira, kadar druga oseba ni fizično prisotna ali ko poskušamo razumeti nekoga, ki je zelo drugačen od nas. Ker v veliki meri deluje na znanjih in prepričanju, ki jih imamo o delovanju nas samih in drugih, smo lahko boljši v razumevanju drugih, če imamo več znanja in več izkušenj, kot pa če razumevanje temelji na stereotipih, je povedala Hawlina.

Sposobnost stopanja v čevlje drugega

Predvsem prvi sistem, sistem zrcalnih nevronov, ima pomembno vlogo pri empatiji, ki jo občutijo tudi nekatere druge živali, najvišje pa je razvita ravno pri človeku. Ta nam omogoča razumevanje in vpogled v doživljanje sočloveka z njegove referenčne točke, čemur pogosto pravimo tudi sposobnost stopanja v čevlje drugega.

Empatija se po besedah Hawline nanaša predvsem na čustveno komponento - da na lastni koži začutimo občutke drugega. "Večinoma pri empatiji govorimo o lastnem čustvenem odzivu na čustva druge osebe, o tem, da smo, ko je drug prizadet, oziroma, ko občuti bolečino, tudi sami prizadeti."

Empatija ni nujno dobra

Čeprav empatijo pogosto dojemamo kot nekaj, kar je vedno pozitivno, pa po besedah Hawline ni vedno najbolj uporabno orodje za to, da pomagamo drugim. O tem je pred leti pisal že Paul Bloom v knjigi Against empathy oziroma Proti empatiji. Izpostavil je, da empatija zaradi velike čustvenosti ni nujno tudi racionalna.

Včasih je tudi muhasta, zato Bloom pravi, da ni dober temelj za gradnjo družbenih sistemov, ki bi bili čim bolj pravični in spodbujali čim manj kriminalnosti ipd., je pojasnila Hawlina.

Empatija tudi ni nujno dobra v terapevtskem kontekstu. "Za klienta, ki svojemu terapevtu izpove grozno zgodbo, ni najbolj uporabno, če je terapevt čustveno prizadet. Terapevt mora iti onkraj tega, razumeti situacijo, videti preko nje in klientu na čim bolj ustrezne načine pomagati."

Slednje po mnenju Hawline bolje kot empatija omogoča čustvena inteligentnost, ki omogoča, da smo sposobni regulirati lastna čustva, se distancirati od situacije in narediti najbolj uporabno stvar.

Dehumanizacija kot opravičilo za zlo

Če bolečino drugega zaradi sposobnosti empatije neizogibno občutimo na svoji koži, kako smo torej ljudje sposobni mučiti, ubiti drugega oziroma biti okrutni do drugih, brez da bi to prizadelo tudi nas same?

Kot je pojasnila Hawlina, je za to, da smo sposobni drugemu človeku prizadejati bolečino ter na nek način izklopiti empatijo, ki je naš primarni odziv, odgovoren proces dehumanizacije. Ta ni nujno vir vseh zlobnih dejanj, temveč nam s tem, da potlači naš empatični odziv, daje predvsem opravičilo, da se do drugih vedemo nemoralno. Omogoča, da drugi osebi odvzamemo status sočloveka, ki bi bil vreden naše moralnosti.

Dehumanizacija je po besedah Hawline pojem, o katerem je vedno relevantno govoriti, saj omogoča vse možne konflikte, krivice, diskriminacije in genocide.

Oblike dehumanizacije

Oblik dehumanizacije je veliko, med njimi je denimo animalizem, pri čemer druge vidimo kot živalske, ali mehanicizem, ki govori o tem, da druge dojemamo kot objekte in orodja, med oblikami dehumanizacije so tudi ksenofobija, rasizem, antisemitizem, homofobija ... Vse možne oblike diskriminacije drugih skupin imajo pravzaprav v sebi jedro dehumaniazcije, je dejala Hawlina.

Z dehumanizacijo skupinam in posameznikom odtegnemo tiste lastnosti, ki nas delajo esencialno človeške, to so moralnost, inteligentnost, civiliziranost, racionalnost, zrelost itd. Pri tem je pomemben jezik dehumanizacije, katerega cilj je, da se drugega prikaže kot umazanega, gnusnega in s tem nevrednega naše moralnosti. Jezik dehumanizacije torej pogosto vsebuje besede, ki so povezane z gnusom, kot so golazen, podgane, paraziti.

Kdo bo tisti, ki bo v določenem zgodovinskem obdobju največja žrtev dehumanizacijskih postopkov, je po besedah Hawline odvisno od družbenih, ideoloških in političnih pritiskov določenega časa. Danes so to najpogosteje begunci, je menila Hawlina.

Učiti bi se morali iz zgodovine in biologije

Skozi zgodovino se dehumanizacija v različnih kontekstih ves čas pojavlja na podoben način, in sicer preko govora, mehanizmov nasilja, mučenja in segregacij.

Hawlina je zato prepričana, da bi se morali učiti iz lastne zgodovine in biologije. "Bolje bi morali razumeti, kako delujejo naši možgani in na kakšen način nam v nekaterih situacijah omogočajo biti popolnoma hladni in neempatični do drugih, ter razumeti družbene sisteme in narative, ki določajo, kdo bo v kakšni dobi in situaciji tisti, ki bo viden manj kot človeški."

Za pomoč drugim ter povrnitev dostojanstva diskriminiranim skupinam in posameznikom lahko po njenem mnenju precej naredimo na individualni ravni, pomembno pa je tudi, kako organiziramo družbe in družbene strukture. Že stanfordski zaporniški eksperiment doktorja Phila Zimbarda izpred 40 let, ki danes velja za klasiko socialne psihologije, je namreč pokazal, da so čisto vsakdanji posamezniki sposobni groznih krutosti, če so postavljeni v določeno situacijo, kjer je to dovoljeno.

Ali bo naše delovanje dobro ali zlo, je namreč po besedah Hawline bolj odvisno od okoliščin kot pa naše osebnosti. Velik izziv zato predstavlja vprašanje, kako organizirati družbene sisteme, da ne bodo spodbujali nemoralnosti in nepriznavanja določenih osnovnih pravic drugim, temveč spodbujajo boljše kvalitete v posameznikih, je še dejala Hawlina.

O Hani Hawlina

Hana Hawlina je asistentka sociokulturne psihologije v švicarskem Neuchatelu. V okviru doktorskega študija preučuje mehanizme predstavljanja prihodnosti in načrtovanja pri ljudeh. Sposobnost predstavljanja prihodnosti je namreč ena od lastnosti, ki človeka ključno razlikuje od ostalih živali ter omogoča vse od načrtovanja in oblikovanja skupnih ciljev do gradnje civilizacij.

Hawlina preučuje, katere so tiste strukture v možganih, ki omogočajo predstavljanje prihodnosti, hkrati pa se dotika tudi bolj družbenih vidikov predstavljanja prihodnosti. Zanima jo, na kakšen način prepričanja ali politična orientacija posameznikov, njihova življenjska situacija in pozicija v družbi oblikujejo predstave o prihodnosti in kako te predstave vodijo do družbenih sprememb.