Raziskava pokazala na nujnost izboljšanja ukrepov za zaščito divjih opraševalcev

Več kot 70 odstotkov kmetijskih rastlin za opraševanje nujno potrebuje sodelovanje žuželk. Ker se obseg populacije žuželk opraševalcev v naravi hitro zmanjšuje, je 22 strokovnjakov za opraševalce iz 18 različnih evropskih držav skupaj preučilo, kako ukrepi skupne kmetijske politike EU vplivajo na populacije ključnih divjih opraševalcev, kot so čmrlji, čebele samotarke in muhe trepetavke.

Skupna kmetijska politika EU je namreč leta 2014 za zmanjšanje vplivov kmetijstva na okolje določila niz habitatnih in krajinskih značilnosti, tako imenovanih površin z ekološkim pomenom, za vzdrževanje katerih prejmejo kmetje neposredna plačila. Znanstveniki so v okviru raziskave pregledali površine z ekološkim pomenom, da bi preverili, kako dobro podpirajo divje opraševalce. Ugotovili so, da čeprav EU namenja za vzdrževanje površin z ekološkim pomenom razmeroma veliko sredstev, opraševalcem tovrstni ukrepi ne zagotavljajo vseh virov, ki jih potrebujejo.

Raziskava je bila danes objavljena v reviji Journal of Applied Ecology. Nahaja se na spletnem naslovu https://besjournals.onlinelibrary.wiley.com/doi/full/10.1111/1365-2664.13572. Pri raziskavi pod vodstvom Škotske fakultete za podeželje (Scotland's Rural College) je sodelovali tudi raziskovalec NIB Danilo Bevk, ki se osredotoča na raziskave pestrosti, ekologije, monitoring in varovanje opraševalcev in uporabo opraševalcev v kmetijstvu.

Opraševalcem bi lahko po mnenju raziskovalcev pomagali z izboljšanjem kmetijsko-okoljskih shem, zato strokovnjaki predlagajo izboljšave skupne kmetijske politike EU po letu 2020, ki bi pripomogle k izboljšanju razmer za opraševalce. V kmetijski krajini je treba zagotoviti mrežo habitatov, ki bodo opraševalcem zagotavljali hrano in prostor za gnezdenje, so zapisali.

Vodja raziskave Lorna Cole poudarja, da moramo za učinkovito ohranjanje opraševalcev izboljšati kakovost habitatov. "Povečati moramo pestrost življenjskega prostora in tako opraševalcem zagotoviti vse vire, ki jih potrebujejo. Da bodo ukrepi učinkoviti, morajo biti v pripravo vključeni tudi strokovnjaki za opraševalce. Pomembno je tudi z monitoringom opraševalcev spremljati učinke teh ukrepov."

Po mnenju slovenskega raziskovalca Bevka se je v Sloveniji v zadnjih petih letih močno povečalo zavedanje o pomenu divjih opraševalcev za kmetijstvo, k čemur je poleg znanstvenih raziskav pripomoglo dobro sodelovanje NIB z ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter ministrstvom za okolje in prostor ter razglasitev 20. maja za svetovni dan čebel. Bevk se nadeja, da bi se dobro sodelovanje med raziskovalci in snovalci politik pokazalo tudi pri konkretnih ukrepih.

"Upamo, da bodo ugotovitve raziskovalcev upoštevali pri pripravi nove skupne kmetijske politike v Sloveniji. Potencial divjih opraševalcev v Sloveniji je še vedno razmeroma velik, a brez strategije trajnostnega upravljanja ga že izgubljamo. Ob hitrem ukrepanju ima Slovenija še možnost, da postane model trajnostnega upravljana pestrosti opraševalcev za zanesljivo pridelavo hrane in ohranjanje biodiverzitete ter tako postane zgled drugim državam. Naravne danosti nam to še omogočajo, imamo tudi znanje, potrebni so le še bolj odločni koraki v smeri varovanja tega, kar so mnoge države že izgubile. To je naša konkurenčna prednost, ki se je premalo zavedamo," je še dodal Bevk.

Raziskava je potekala v okviru evropskega projekta Cost Super-B (Sustainable Pollination in Europe), slovenski del pa tudi v okviru projekta Pomen divjih opraševalcev pri opraševanju kmetijskih rastlin in trajnostno upravljanje v kmetijstvu za zagotovitev zanesljivega opraševanja.