Večletni projekt Okupacijske meje ob izteku tudi z aktualno konotacijo

Gre za projekt, ki je obravnaval, kako je bila Slovenija razkosana med drugo svetovno vojno in kako je to vplivalo na življenje ob mejah. Kot je na današnji novinarski konferenci v Ljubljani poudaril vodja projekta, zgodovinar Božo Repe, so bile - kljub desetinam knjig o drugi svetovni vojni na Slovenskem - same meje in življenje ob njih doslej v veliki meri neraziskana tema.

Gre za enega najbolj kritičnih trenutkov slovenske zgodovine, ko so bili Slovenci razdeljeni med štiri okupacijske režime (nemškega, italijanskega, madžarskega in režim ustaške Hrvaške). Medtem ko so v Sloveniji razprave o tem času praviloma izrazito ideološke, so se skušali pri projektu od tega odmakniti in predstaviti predvsem zgodovino t. i. malih ljudi, vsakdanje življenje tistih, ki so v tragičnem vojnem času živeli ob okupacijskih mejah.

Pri projektu, ki traja že več od predvidenih treh let in še ni povsem zaključen, so združili moči raziskovalci različnih strok, inštitucij in tudi generacij. Pobudo oziroma idejo zanj je dal eden od avtorjev, zgodovinar Peter Mikša, ki sam prihaja z obmejnega območja, natančneje Rogaške Slatine, ki je bilo razdeljeno med nemško okupirano območje in ustaško NDH.

Večdisciplinaren pristop je ena od posebnosti projekta, saj je bila poleg zgodovinarjev ljubljanske Filozofske fakultete v ekipi ključna skupina geografov z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Pri projektu so poleg tega sodelovali raziskovalci z ljubljanske Pedagoške fakultete, Inštituta za novejšo zgodovino in Inštituta za narodnostna vprašanje, financirala pa ga je javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS).

Geografi so pregledali obsežno arhivsko gradivo, podatke s starih zemljevidov prenesli v satelitski sistem ter zarisali pregleden zemljevid vseh takratnih okupacijskih meja, ki ga doslej ni bilo na voljo. Gre za okoli 650 kilometrov meje. Zgodovinarji so medtem zbirali številne podatke o teh mejah, kako so bile določene in kako so se označevale, predvsem pa zgodbe domačinov ob njih ter nazorno prikazali takratno pokrajino oziroma življenje.

Prav ta "življenjski del", kot je za STA povedal Repe, je tudi požel največ zanimanja. V prvi vrsti gre za intervjuje z ljudmi ob meji - večinoma tistih, ki so bili v času vojne otroci, pa tudi nekaterih starejših, danes starih sto in več let, ter nekaterih takih, ki so se rodili kasneje, a so življenje pod okupatorjem nekako izkusili preko pripovedovanja starejših.

Kot je na novinarski konferenci pojasnil eden od avtorjev, Božidar Flajšman s Filozofske fakultete, so na nek način "ujeli zadnji vlak", saj se generacija, ki je doživela in preživela vojno, počasi poslavlja. Opravili so več kot 180 intervjujev, dolgih od pol ure do več ur. Številne nekajminutne izseke teh pogovorov - skupno za več kot 19 ur neprekinjenega materiala - so objavili na svoji strani na Facebooku in si jih je ogledalo za tovrstne raziskovalne projekte zelo veliko število ljudi.

V okviru projekta so poleg tega doslej pripravili sedem razstav - zadnja o Prekmurju in Porabju se bo odprla v začetku julija v Murski Soboti - ter izdali tri knjige, še tri pa bodo izšle predvidoma do pomladi.

Ključno je bilo po Repetovih besedah sledenje konceptu t. i. public history, za katerega v slovenskem strokovnem jezikoslovju še ni ustreznega prevoda, bistvo katerega pa je delo z ljudmi na terenu, stalen kontakt s tistimi, ki jih raziskuješ ali ti pomagajo pri raziskovanju, in lokalnimi okolji, tudi preko sprotnega objavljanja rezultatov.

Čeprav to ni bil namen projekta, pa ga je močno zaznamovala tudi aktualna konotacija. Kot je na novinarski konferenci opozoril Flajšman, je južna meja Slovenije s Hrvaško danes "bolj ožičena in zastražena, kot je bila med drugo svetovno vojno, in tudi danes na tej meji umirajo ljudje". "Realnost, kot jo doživljamo danes, je nevarno podobna situaciji, ki smo jo raziskovali v tem projektu," je spomnil in izrazil upanje, da se bomo iz te raziskave tudi v tem smislu nekaj naučili.

Podobno je v izjavi za STA ocenil Repe, ki je spomnil, da začetki raziskave segajo v čas, "ko smo še vsi verjeli v t. i. Evropo brez meja", nato pa so se začele stvari drastično spreminjati in ljudje, ki so doživeli drugo svetovno vojno, so dobili občutek, da se - s porastom različnih nacionalizmov, tudi fašizmov - vračajo stari časi. Kot je zatrdil, je za te ljudi ob meji veliko hujše breme, kot samo prehajanje migrantov, način varovanja meje, ki ga diktira politika, z žičnimi ograjami, kontrolami ipd.