STAznanost
Humanistika in družboslovje

Že 2500 let mita o bitki pri Termopilah

Ljubljana, 24. avgusta - Špartanska vzgoja in nepremagljivost špartanske falange sta sestavni del učnih programov evropskih šol. Temeljita tudi na pogumni borbi 300 Špartancev s perzijsko armado v bitki pri Termopilah. Iz nje se je oblikoval mit, ki je na novo zaslovel po svetu leta 2007 s filmsko uspešnico 300. Letos mineva 2500 let od omenjene bitke.

Zgodba o bitki pri Termopilah je zasnovana tudi kot boj dobrega proti zlu. Vnovič so s filmom zaživele tudi ponekod ponarodele izjave iz te zgodbe. Ko vodja perzijske vojske kralj Kserks od Grkov zahteva, da odložijo orožje, mu vodja Špartancev kralj Leonidas odvrne: "Pridi in ga vzemi". Zgodba jasno govori o Špartancih kot pravični in dobri strani v dvoboju z močnim in zlim sovražnikom. V resnici pa gre le za enega najbolj znanih antičnih spopadov, ki pa ima za zgodovino Perzije nepomembno vlogo.

Perzijski kralj Kserks je leta 480 pr. n. št. vnovič skušal zavzeti Grčijo, dodatno motiviran tudi zato, ker to 10 let prej ni uspelo njegovemu očetu Dareju, ki je izgubil še drugo znano bitko iz učbenikov in športa - bitko pri Maratonu. Na strateško ugodnem položaju v soteski, ki se zoži le na nekaj metrov, perzijsko vojsko pričakajo Grki, ki želijo na majhnem območju ustaviti nasprotnika in njegov prodor proti Atenam. Tu se začne mit o junaštvu in žrtvovanju braniteljev domače zemlje.

A kot poroča nemška tiskovna agencija dpa, se okrog tega spopada pojavljajo številna odprta vprašanja. Zaradi zmede v starogrških koledarjih je vprašljiv že datum in kot pravi Thomas Poiss z univerze v Berlinu, je z gotovostjo možno trditi le, da se je bitka odvila v poznem poletju leta 480 pr. n. št.

Perzija je takrat vladala od Turčije in Libije na zahodu, pa vse do reke Ind v Pakistanu in Indiji. Enotne grške države in vojske, ki bi se zoperstavila močnemu sovražniku, ni. Grki živijo v mestnih državicah, polisih, med katerimi po moči in velikosti izstopata Šparta in Atene. To je dodatna spodbuda za Perzijce, da svojemu imperiju dodajo nova ozemlja.

Tudi dejstva o bitki pri Termopilah so vprašljiva. Danes poznamo opise starogrškega zgodovinarja Herodota, ki pa se v času bitke sploh še ni rodil in je zgodbe iz druge roke povzemal 50 let po dogodku. Velik del zgodovinarjev se strinja s tem, da je pretiraval z velikostjo perzijske vojske. Dodatno pa je treba vedeti, da je bilo razumevanje velikosti nasprotne vojske v času antike drugačno, kot to danes poznamo pri modernih armadah, in številka je delovala še večja. Vprašljivi pa so bili tudi drugi podatki, ki jih je Herodot dobil, saj je le malo vojakov bitko res preživelo.

V svetu številni ocenjujejo, da je perzijska vojska skupaj s podpornimi službami štela okrog 100.000 mož, ki se jim je zoperstavilo nekaj tisoč Grkov. Najbolj zaslovelo je res 300 Špartancev, ki pa so imeli podporo tudi v zaveznikih iz drugih polisov, in se skupaj podali v neenakovreden boj.

V bitki so se Leonidas in njegova vojska tri dni res uspešno branili proti Perzijcem, tudi proti elitnim enotam kralja Kserksa. Četrti dan so jih Perzijci po izdaji obšli, jih napadli z boka in dobili bitko. Postavlja se vprašanje, kako je sploh možno, da so Perzijci Grke presenetili na domačem bojišču in da je Leonidas dopustil, da Perzijci obidejo sotesko. Bržkone je šlo za veliko taktično napako špartanskega vodje.

Z zmago si je Kserks dokončno odprl pot proti Atenam, a to s perzijskega stališča ni bistveno vplivalo na imperij. V Grčiji pa so že v antiki idealizirali junaštvo braniteljev v tej bitki in že Herodot jo je predstavil kot boj med borci za svobodo in nasilnimi zavojevalci. Grki že v osnovi niso mogli sprejeti Kserksa, ki je avtonomno vodil imperij, saj je bil politični sistem v grških polisih zastavljen popolnoma drugače in nemogoče je bilo sprejeti navodila oddaljene oblasti.

Vse to so zgodovinarji in pisci zgodb nato začinili še s pogumom, z vojaki, ki se borijo do zadnjega moža, zadnjega diha in zadnje kaplje krvi. "Zmagati ali potoniti" je geslo, ki so ga kasneje povzele številne avtoritarne oblasti, tudi nacizem. Hermann Göring je tik pred nemškim porazom v Stalingradu januarja 1943 primerjal bitki in dejal: "Tudi takrat je šlo za napad iz azijskega vzhoda, ki se je zlomil na nordijskem človeku." Tri dni kasneje so se Nemci v Volgogradu, kot se mesto imenuje danes, predali.

Legendo o Termopilah zdaj izkoriščajo tudi nove skrajno desničarske skupine. Ti bitko primerjajo z danes nujno potrebnim bojem proti prišlekom muslimanskega porekla z vzhoda. Morda je to nekoliko podkrepil tudi film, ki govori o žrtvovanju za domovino, svobodi in možeh, ki se zoperstavijo sovražniku kot močni bojni stroji z jekleno voljo in pogumom. To počnejo uspešno, čeprav je zgodba enostranska in idealizirana.