Uničujoč plaz v Logu pod Mangartom je bil prelomnica za razvoj stroke v Sloveniji

Uničujoči plaz se je sprožil 17. novembra 2000 na območju Stož v bližini Mangartske planine ter v nekaj minutah dosegel štiri kilometre oddaljeno naselje Log pod Mangartom. Kot je pojasnil geolog Jernej Jež z Geološkega zavoda Slovenije, je bil vzrok za sprožitev plazu neugodna geološka zgradba na tem območju, glavni sprožilec tega pojava pa so bile obilne padavine v oktobru in novembru tistega leta, zaradi česar je celotno pobočje postalo nestabilno.

Pojav je bil iz geološkega vidika zanimiv že po sami večfaznosti - prvi plaz se je namreč sprožil že 15. novembra, a ni dosegel naselja - zaradi velikosti dogodka, načina ter hitrosti gibanja materiala. Drobirski tok, v obliki katerega je material drvel po pobočju, je namreč po besedah Ježa razmeroma redek in težko predvidljiv pojav, ko se zgodi, pa je velikega obsega, hiter in posledično uničujoč.

Nastane takrat, ko se zemeljski plaz prepoji z vodo do takšne mere, da se utekočini in steče v obliki toka. Tak drobirski tok vsebuje tako vodo in zemljino kot tudi velike skalne bloke, drevesna debla in korenine.

Okoli 1,5 milijona kubičnih metrov materiala, pretvorjenega v drobirski tok, je tako novembra 2000 potovalo po strugah potokov Mangartski potok in Predelica s hitrostjo približno 30 kilometrov na uro ter popolnoma uničilo šest hiš, dva mostova, zasulo hidroelektrarno, uničilo in poškodovalo infrastrukturo, terjalo pa je tudi sedem smrtnih žrtev.

Neposredno po dogodku so del prebivalcev naselja evakuirali, nato pa je bilo na tem območju izvedeno kar nekaj sanacijskih ukrepov, je pojasnil dekan Fakultete za gradbeništvo in geodezijo (FGG) v Ljubljani Matjaž Mikoš, ki je leta 2000 sodeloval pri sanaciji. Med drugim sta bila v sklopu sanacijskih ukrepov zgrajena dva nova mostova preko potoka Predelica in Mangartskega potoka, urejene so bile hudourniške struge in izvedeno dreniranje spodnjega dela pobočja Stože, zgrajena razbijač drobirskega toka ter začasni alarmni sistem.

Da bi zagotovili dolgoročno varnost, pa raziskovalci to območje spremljajo še danes. Ocenjujejo, da je nad območjem tedanjega plazu v premikanju še vedno 1,7 milijona kubičnih metrov materiala. "Ta je sicer precej bolj oddaljen od Mangartskega potoka kot leta 2000, kljub temu pa nevarnosti ne smemo zanemariti, zato je potrebno območju še naprej posvečati pozornost in spremljati premike," je poudaril Jež.

Dogodek prelomnica za slovensko znanost na področju plazov

Čeprav so se na območju nad Mangartsko planino že pred sproženjem uničujočega plazu dogajali manjši premiki, je bil dogodek presenečenje, saj nihče ni pričakoval, da se iz takšnega plazu lahko razvije tako uničevalen drobirski tok, je pojasnil Jež. Tudi za stroko je bilo to nepričakovano in hkrati prelomnica.

Po dogodku se je namreč stroka začela bolj poglobljeno ukvarjati z drobirskimi tokovi, hkrati pa je prišlo tudi do povezovanja med različnimi strokami, geologi, gradbeniki, vodarji in gozdarji, kar je zelo pomembno za študije takšnih procesov, je dejal Jež.

Tudi po mnenju Mikoša je bil dogodek "prelomen za razvoj na tem strokovnem področju v Sloveniji".

Raziskave plazov, ki ogrožajo Koroško Belo

Zaradi reliefne razgibanosti, geološke zgradbe in tudi zaradi podnebnih značilnosti je tretjina Slovenije podvržena plazovom. Največ plazov se sproži v hribovitih in gričevnatih predelih vzhodne in jugovzhodne Slovenije, vendar so ti razmeroma majhnega obsega in plitvejši, zato ne povzročajo toliko škode, medtem ko so v alpskem območju bistveno večji, nevarnejši in težje obvladljivi. Eno bolj ogroženih območij je naselje Koroška Bela ob vznožju Karavank.

Nad naseljem se namreč nahaja več plazov, od tega pet večjih, ki se aktivno premikajo. Največji med njimi je plaz Urbas, sledi mu Čikla, ki pa bi kljub manjšemu obsegu lahko imela bolj uničujoče posledice. Meri približno 26.000 kvadratnih metrov, ob ekstremnih dogodkih, kot so intenzivne in dolgotrajne padavine, pa se lahko pretvori v drobirski tok in podobno kot plaz v Logu pod Mangartom ogrozi spodaj ležeče naselje, je pojasnila Tina Peternel z Geološkega zavoda Slovenije.

Na območju Koroške Bele so se v preteklosti že prožili drobirski tokovi, leta 1789 naj bi eden od takšnih dogodkov zasul naselje ter uničil 40 hiš. To je eden od razlogov, da območje, ki ga danes naseljuje približno 2000 prebivalcev, že vse od leta 2008 raziskujejo.

V sklopu različnih projektov na tem območju kartirajo plazove, jih spremljajo, s pomočjo realnočasovnega sistema za opazovanja pa merijo tudi premike, količine padavin, nivoje podzemne vode in izvajajo tudi globinske meritve premikov. Na več kot 20 različnih lokacijah so izvedli tudi raziskovalne geomehanske vrtine, s pomočjo katerih dobijo vzorce plazu ter s tem informacije o sestavi materiala in globini drsne ploskve.

V letu 2019 so s sofinanciranjem ministrstva za okolje in prostor nadaljevali s še bolj poglobljenim raziskavami, s katerimi želijo preučiti izvedljivost sanacijskih ukrepov, ki bi zmanjšali možnost pojavljanja teh dogodkov oziroma zmanjšali nevarnost tako za prebivalce Koroške Bele kot tudi za tamkajšnjo infrastrukturo. Izsledke raziskav bodo v kratkem predstavili ministrstvu, nato pa z njimi seznanili tudi krajane Koroške Bele in druge ključne deležnike.

Raziskave na območju Koroške Bele so po njenem mnenju primer dobre prakse, saj pri raziskavah in preventivnih ukrepih sodelujejo tako država, občina Jesenice in raziskovalne institucije, kot so Geološki zavod Slovenije, FGG in tudi civilna zaščita.

Potrebujemo več prizadevanj na področju preventive

Od dogodka pod Mangartom sta znanost in stroka na tem področju po mnenju Ježa nedvomno napredovali, hkrati pa se je povečalo tudi zavedanje pomena preventivnega delovanja. Geološki zavod Slovenije je denimo za Upravo RS za zaščito in reševanje razvil sistem zgodnjega opozarjanja za primer nevarnosti proženja zemeljskih plazov (MASPREM), ki pristojne službe opozarja na povečano nevarnost plazov ob povečanih količinah padavin. Kljub temu pa še nismo na zadovoljivi točki, saj preventivni ukrepi terjajo svoj čas in določena finančna sredstva, je poudaril Jež.

Mikoš se je strinjal, da so bili v zadnjih dveh desetletjih narejeni pomembni koraki na tem področju, povečalo se je sodelovanje, slovenska znanost se je povezala v Evropo in svet, kljub temu pa bi lahko dosegli več, je kritičen Mikoš. Za to pa bi bilo potrebno tudi povečanje sredstev tako za raziskovanje kot tudi za preventivo na področju varstva pred delovanjem zemeljskih plazov v Sloveniji.

"Mislim, da je pred nami, da še poglobimo mednarodno sodelovanje, predvsem pa da izpolnimo zahteve zakona o vodah iz leta 2002. Geološki zavod Slovenije v sodelovanju z drugimi strokovnjaki dela odločilne korake na tem področju," je poudaril Mikoš ter dodal, da bi morali znanje, ki je bilo soustvarjeno na osnovi dogodka iz leta 2000, preliti v občine in izobraževanje ljudi.

Tudi po mnenju Peternelove bi bilo potrebno okrepiti preventivo, a ob hkratnem zavedanju odgovornosti za okolje. "Potrebno je okrepiti sodelovanje med pristojnimi službami in raziskovalnimi institucijami in vsekakor tudi s prebivalci. Seveda pa se moramo kot posamezniki zavedati tudi odgovornosti do narave in okolja in biti izredno previdni pri načrtovanju objektov, da z njimi ne bi nepravilno posegli v okolje in povzročili proženje plazov," je še izpostavila Peternelova.