STAznanost
Naravoslovje in tehnika

Omizje: Robotov in umetne inteligence se ni treba bati

pripravil Naum Dretnik

Ljubljana, 18. decembra - Robotov in umetne inteligence se ni treba bati, saj prvi vsaj zaenkrat še niso dovolj sposobni, da bi bili nevarni ljudem, druga pa kot taka niti ne obstaja. Pri umetni inteligenci gre namreč za množico prijemov, s katerimi se rešuje zahtevne probleme, hkrati pa bi takšne prijeme lahko obvladoval že nekdo s srednješolskim znanjem matematike.

Kot so poudarili sogovorniki četrtkove spletne okrogle mize portala STAznanost z naslovom Robotika in umetna inteligenca - kje smo in kam gremo?, je razvoj na omenjenih področjih v zadnjem času hiter, pa vendar morda niti ne tako hiter, kot bi želeli ali pričakovali.

Po besedah Marka Grobelnika z Instituta Jožef Stefan (IJS) bi bilo treba danes predvsem demistificirati tehnologije umetne inteligence in jih vključiti v vse stopnje izobraževanja. "Tehnologije res niso zelo kompleksne, gre predvsem za množico prijemov, ki jih v resnici lahko obvladuje že nekdo s srednješolskim znanjem matematike."

Tudi Marko Munih z ljubljanske fakultete za elektrotehniko in Aleš Ude z IJS poudarjata, da bi bilo takšne vsebine nujno prenesti v vse pore izobraževanja, saj bi tako našli talente prihodnosti, ki bi lahko potem kariero nadaljevali v raziskovanju ali pa podjetjih.

Veliko je bilo sicer na področju izobraževanja v robotiki narejeno tudi v preteklosti, prvi učbeniki tako v slovenskem kot tudi v angleškem jeziku so v Sloveniji nastali že v 80. letih minulega stoletja. "Imamo sposobne ljudi na tem področju, drugače se danes o tem verjetno ne bi pogovarjali," je poudaril Orest Jarh iz Tehniškega muzeja Slovenije, kjer so pripravili razstavo Robot.si o razvoju robotike, predvsem industrijske, v Sloveniji.

Kako smo prišli do tu, kjer smo?

V Tehniškem muzeju so omenjeno razstavo postavili ob 100. obletnici prvega zapisa robot v drami češkega pisatelja Karla Čapka R.U.R. iz leta 1920. Takrat robotov, kot jih poznamo danes, še niti ni bilo. Seveda so obstajali avtomati, a po današnji definiciji robota odlikuje zmožnost izvajanja dejanj ali zaporedij dejanj, ki jih kontrolira računalnik, hkrati pa mora biti zmožen opravljati vsaj tri med seboj neodvisne načine gibanja.

Prva resnična robota sta bila Elmer in Elsie, ki ju je v poznih 40. letih 20. stoletja izdelal William Grey Walter. Nista znala kaj veliko, ampak sta se znala "vrniti v hišico, kjer sta se napolnila", pojasnjuje Jarh. A Elmer in Elsie še nista bila digitalna robota, bila sta analogna.

Do pravega razmaha je prišlo sredi 50. let preteklega stoletja, ko je George Devol v ZDA naredil robota Unimate, ki so ga v tovarni avtomobilskega giganta General Motors prvič zagnali leta 1961.

Prav v tistem obdobju ima korenine tudi umetna inteligenca oziroma algoritmi, ki se uporabljajo še danes, denimo nevronske mreže. Vendar je v tistem času za razmah umetne inteligence, kot ga poznamo danes, manjkala ključna komponenta - računalniška moč, ki bi bila sposobna izvajati tako zahtevne operacije, razlaga Grobelnik.

Ker za robote takšna računalniška moč ni bila potrebna, je razvoj na tem področju v tem času tekel naprej - kmalu so svetovni vrh zasedli Japonci. Sledila pa je tudi Slovenija, kjer so se z robotiko v 70. letih začeli ukvarjati na IJS in ljubljanski fakulteti za elektrotehniko, v 80. letih pa je v življenje zaropotal tudi prvi čisto slovenski robot Goro 1, ki sta ga razvila in izdelala IJS in Gorenje.

Sodelovanje je trajalo do 90. let, ko je postalo robote lažje uvažati, stroka in raziskave pa so se obrnile proti računalniškemu delu robotike in aplikaciji le-te.

Kot razvoj robotike v zadnjih 100 letih povzema Jarh, se je ta dogajal zelo zanimivo: "Preden smo imeli dejanske robote, smo imeli pisatelje in umetnike, ki so o robotih začeli razmišljati. Ti so bili humanoidni, o katerih pa ni bilo več govora, ko so pobudo povzeli inženirji. Ti so namreč uporabili oziroma ohranili tisto, kar so potrebovali. Robot v tovarni ne potrebuje dveh nog."

Nasploh pa je razvoj robotike sledil razvoju na drugih področjih - po besedah Muniha so bili to najprej mejniki na področju elektrotehnike, potem razvoj mikroprocesorjev itn.

Gonilo napredka na področju robotike je industrija, a razvoj gre proti partnerstvu robota in človeka

V vsem tem času po besedah Muniha robotiko poganja predvsem industrija, saj se tam naložbe najprej povrnejo in ustvarjajo dobiček, a danes raziskovalci, kot pravi Ude, vse več časa namenijo drugim področjem robotike.

"Seveda je industrijska robotika še vedno aktualna tema, ampak ni edina. Trenutno je najbolj aktualno vprašanje, kako robote prestaviti iz tovarn v naravno okolje, kjer bodo sodelovali z ljudmi. (...) V neki oddaljeni prihodnosti, ko bo tudi naše znanje boljše, bodo morda roboti lahko postali nekakšni naravni partnerji človeku."

V tem trenutku je največ pozornosti najverjetneje namenjene avtonomnim vozilom, kjer bo v sorazmerno bližnji prihodnosti zagotovo prišlo do velikega premika, drugo zelo zanimivo področje pa je tudi medicina oziroma nega.

"Nismo še tako daleč kot pri avtonomnih vozilih, ampak v nekoliko daljšem obdobju lahko pričakujemo več robotike tudi v medicini," pravi Ude, a poudarja, da sprva to ne bodo humanoidni sistemi, temveč bolj preprosti roboti, kot so denimo avtomatski sesalniki, ki jih ima marsikdo že v svojem domu.

Na dolgi rok Ude vidi odgovor tudi v razvoju same "strojne opreme", materialov, iz katerih so roboti sestavljeni. "Današnji roboti so še vedno zelo kovinski, trdni. Mehka robotika - izdelava robotov, ki so že na otip bolj prijazni za sodelovanje in imajo tudi algoritme, ki bolje sodelujejo s človekom."

S kompleksnejšimi sistemi tudi kompleksnejša etična vprašanja

Kot še poudarja Ude, pa kompleksnejši robotski sistemi prinašajo tudi kompleksnejša etična vprašanja - denimo širše poznano vprašanje, koga bi prednostno zavarovalo avtonomno vozilo, če se ne bi moglo izogniti trku - voznika ali pešca.

Na področju umetne inteligence se na mednarodni ravni zadnji dve leti ukvarja precej deležnikov, med drugim Unesco, ZN, OECD, Svet Evrope, Evropska komisija, znotraj teh pa tudi IJS in IRCAI - Mednarodni raziskovalni center za umetno inteligenco, ki pod okriljem Unesca deluje v Ljubljani.

Kot je pojasnil Grobelnik, je glavni cilj njihovih naporov trenutno regulacija tehnologij umetne inteligence na način, da ne bi povzročale škode bodisi na mikro ali globalni ravni.

A kot pravi Ude, "ljudje se pogosto bojijo robotov, ampak menim, da je ta strah pogosto neupravičen - tudi zato, ker današnji roboti še niso dovolj sposobni, da bi bili nevarni ljudem".

Konec koncev tudi algoritme in umetno inteligenco, ki vodi robote, razvijajo ljudje.