Raziskovalna sfera: Znanost naj bo sestavni del okrevanja po koronski krizi

Direktor Kemijskega inštituta Gregor Anderluh je na novinarski konferenci o vlogi znanosti pri okrevanju ter njenem pomenu pri pripravi nacionalnega načrta za okrevanje po pandemiji covida-19 opozoril, da je pandemija pokazala, kako ranljive so sodobne družbe in kako lahko znanost hitro in učinkovito pomaga pri spopadu s takšnimi krizami.

V tej luči v raziskovalni sferi z razočaranjem ugotavljajo, da se polja znanosti, raziskav in razvoja ter inovacij ne jemlje tako resno, kot bi se ga moralo. Posvetiti bi mu morali več pozornosti, tako za boljše odzivanje na prihodnje krize kot za to, da bo Slovenija v prihodnje bolj konkurenčna, je dejal Anderluh.

Spomnil je na po njegovih besedah katastrofalno slabo stanje na področju javnih vlaganj v znanost in raziskave ter razvoj. Slovenija tako zaseda nečastno mesto med državami EU, ki za te namene vlagajo najmanj.

V Koordinaciji samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije so prepričani, da je obdobje okrevanja po pandemiji, ki sovpada s pripravo programskih dokumentov za novo večletno financiranje v EU, pravi čas za razmislek o ukrepih za boljšo organizacijo na področjih znanosti, raziskav in razvoja ter inovacijske dejavnosti.

Glede zakonodajnih ukrepov je po Anderluhovih besedah ključen sprejem nove raziskovalno-inovacijske strategije 2021-2030 ter zakona o raziskovalni in inovacijski dejavnosti, ki ga pripravlja že tretja vlada. V raziskovalni sferi pozivajo, naj vlada zakon v DZ pošlje čim prej, saj je zadnja različica široko usklajena med deležniki. Kot je temu dodal Oto Luthar iz Znanstvenoraziskovalnega centra pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, gre za enega redkih primerov, ko je bilo v Sloveniji mogoče doseči takšno stopnjo soglasja.

Težava so tudi investicije v raziskovalno infrastrukturo. Resnih vlaganj v stavbe že leta ni bilo, je navedel Luthar. Uspešni in konkurenčni po njegovih besedah ne bomo niti brez vrhunske raziskovalne opreme. Te ni mogoče zagotoviti brez usmerjenega financiranja, samo razpisi prek agencije za raziskovalno dejavnost niso dovolj, je pristavil. Pozval je k uporabi vseh razpoložljivih mehanizmov evropskega financiranja za ta namen.

Odlične znanosti po njegovih navedbah ni niti brez ustreznih podpornih mehanizmov in razvoja kadrov. Podpiranje odličnosti mora biti vgrajeno v sistem, to pa je odvisno tudi od ustreznega okolja za raziskave in njegove privlačnosti za pritegnitev domačih in tujih kadrov, je rekel.

Kot zadnje področje za nujne spremembe je omenil prenos znanja in sodelovanje z gospodarstvom. Slovenija ima na tem področju po Anderluhovih besedah že dolgo časa zelo velike izzive. Podjetja se zato niso uspela ustrezno razvijati, raziskovalne ustanove pa svojih izsledkov niso mogle pripeljati na trg. Zato so v koordinaciji predlagali vrsto finančnih mehanizmov, kot so npr. skladi za inovativne projekte, ki povezujejo raziskovalno sfero in gospodarstvo, olajšanje ustanavljanja odcepljenih (spin off) tehnoloških podjetij, vavčerji in financiranje centrov odličnosti.

Direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo Maja Ravnikar je opozorila, da so raziskovalci na inštitutih financirani izključno na podlagi projektov. Tako nizke ravni stabilnega financiranja po njenih besedah ne pozna nobena druga evropska država. Ko mora znanost odgovoriti na težave ali izzive, se je tako zelo težko organizirati in hitro odzvati, saj morajo neprestano pripravljati in voditi projekte. Projektno delo sicer ni nič slabega, a vse ima svojo mero, je dodala.

Direktor inštituta Jožefa Stefana Boštjan Zalar si medtem želi, da bi odločevalci več razmišljali o tem, kaj bo imela na koncu od vlaganja v raziskave družba in kako bo to prispevalo k višji kakovosti življenja. Opozoril je tudi, da morajo biti načrti prožni in omogočati stalne spremembe.

Apeliral je, naj bodo mehanizmi financiranja vključujoči in da naj bo poudarek na vsebini. Preveč se namreč pogovarjamo o novih organih, premalo pa o tem, kako zagotoviti več mladih raziskovalcev, ki bodo lahko tvorno razmišljali o novih idejah, ter inženirjev, ki se bodo čim manj ukvarjali z birokracijo in poročanjem.

Luthar meni, da zmanjkuje časa za korak od načelnega strinjanja, da je znanost potrebna, k spoznanju, da je predpogoj za razvoj in preživetje. Znanost je kapital, najprej simbolni, zelo pogosto pa tudi materialni, je bil jasen. Znanost vidi tudi kot priložnost za male države, da postanejo velike, in to za razmeroma majhen vložek.