Pajčje mreže v vlogi zmogljivih biofiltrov in vira dragocenih podatkov
Ljubljana, 22. maja - Skupina raziskovalcev ZRC SAZU, Nacionalnega inštituta za biologijo in Biotehniške fakultete UL pod vodstvom Matjaža Gregoriča je odkrila, da bi pajčje mreže zaradi svoje raznolikosti in razširjenosti v naravi lahko delovale kot zmogljivi biofiltri in bi lahko predstavljale obetaven nov vir okoljske DNK.
Zbiranje okoljske DNK je ključnega pomena za aplikacijo bioloških podatkov na družbena vprašanja, kot so izginjanje biotske pestrosti, klimatske spremembe in invazivne vrste. Tradicionalne metode monitoringa vrst in identifikacije osebkov se zanašajo na morfološke in vedenjske znake, te metode pa so pogosto časovno potratne, so redko taksonomsko strokovne, invazivne pri vzorčenju ter problematične na točki diagnoze, navajajo raziskovalci.
Pri okoljski DNK gre za nabor DNK organizmov neposredno iz okolja, ne da bi bilo treba te organizme nabirati vsakega posebej. Zelo poenostavljeno rečeno je vse, kar se nabere na pajčji mreži, okoljska DNK. Znanstveniki z namenom nabiranja okoljske DNK redno vzorčijo vodo, prst in permafrost, vzorčenje zraka pa je nekoliko bolj težavno, so zapisali na Nacionalnem inštitutu za biologijo.
Skupina pod Gregoričevim vodstvom je najprej izvedla terensko raziskavo, katere namen je bil iz različnih pajčjih mrež pridobiti sledi določenih žuželk. Nato so se lotili t. i. metaanalize črtnih kod DNK, množičnega sekvenciranja taksonomskih črtnih kod, da bi raziskali uporabnost okoljske DNK s pajčjih mrež za spremljanje biotske raznovrstnosti živali, gliv in bakterij. Njihovi rezultati kažejo, da genetski ostanki na pajčjih mrežah omogočajo zaznavanje tudi najmanjših ciljnih organizmov, in da je okoljska DNK s pajčjih mrež uporabna pri raziskovanju sestave združb organizmov.
Pajčje mreže so tuji raziskovalci že uporabili za pridobivanje DNK pajkov in njihovega plena, toda Gregorič trdi, da uporabnost okoljske DNK s pajčjih mrež daleč presega preprosto identifikacijo pajkov in njihovega plena. Raziskovalci so nabrali 25 pajčjih mrež, iz katerih so pridobili DNK kar 50 redov živali, več kot 100 redov gliv in 30 bakterijskih debel, kar je bilo po Gregoričevih besedah presenetljivo veliko.
Na podlagi teh rezultatov gre sklepati, da bi pajčje mreže lahko postale biofiltri nove generacije za usmerjeno in splošno spremljanje vseh vrst organizmov, od členonožcev, kotačnikov in gliv, do bakterij, rastlin in morda celo virusov, navajajo avtorji študije.
Odkritje so javnosti predstavili v objavi znanstvenega članka v ugledni reviji Molecular Ecology Resources, ki je v angleščini dostopen na povezavi https://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/1755-0998.13629