STAznanost
Humanistika in družboslovje

V rokopisu iz 12. stoletja zgodnjeslovenski števniki

piše Maja Lazar

Ljubljana, 1. julija - Širša slovenska javnost je nedavno izvedela za odkritje zgodnjeslovenskih števnikov v rokopisu, ki ga hrani avstrijski cisterijanski samostan Heiligenkreuz v istoimenskem kraju v Dunajskem gozdu. Heligenkreuški rokopis iz 12. stoletja ima kustode s števniki od 1 do 10, ki so po ugotovitvah jezikoslovca Mateja Šeklija zgodnja oblika slovenščine.

Zapis zgodnje slovenščine v tedanjih rokopisih bolj izjema kot pravilo

Kot je za STA pojasnil Šekli, zgodnja slovenščina 11. in 12. stoletja v tedanjih rokopisih praviloma ni bila zapisana. Slovenski jezik je v tem času dokumentiran zelo fragmentarno, predvsem v zemljepisnih in osebnih imenih v večinoma latinsko pisanih virih. Števniki od 1 do 10 v Heiligenkreuškem rokopisu so pomembni, ker so poleg lastnih imen redek znan zapis slovenščine v obdobju med Brižinskimi/Freisinškimi spomeniki, zapisanimi med letoma 972 in 1039, in slovenskim pozdravom koroškega vojvode Bernharda II. Spanheimskega Ulriku Liechtensteinskemu iz leta 1227. Sam domneva, da bi lahko bile kustode namenjene knjigovezcu. Pri kustodah gre sicer za različne oznake, ki so namenjene ohranitvi pravilnega zaporedja besedila.

Jezikovne lastnosti desetih števnikov Heiligenkreuškega rokopisa

Da gre za zgodnjo slovenščino števnikov od 1 do 10 v latinskem Heiligenkreuškem rokopisu, ki ima oznako kodeks 250, je možno reči na podlagi njihovih jezikovnih lastnosti, je pojasnil Šekli. Jezikovne lastnosti, ki dokazujejo zgodnjo slovenščino, so predvsem nosni samoglasniki, ki so danes prisotni še v delu podjunskega narečja, ter prednjenje srednjega visokega samoglasnika y (trdega i) v sprednji visoki i. Slednja lastnost poleg tega kaže, da ta jezik tudi ne more biti poljščina, kar je bilo predpostavljeno v prvi objavi te jezikovne najdbe, saj je poljščina v 12. stoletju v besedi za števnik štiri še poznala trdi i. Prav glasovne značilnosti zgodnjo slovenščino jasno ločijo od slovanskega jezika severno in južno od nje, to je poznejše češčine in slovaščine na severu ter poznejše hrvaške kajkavščine in čakavščine na jugu.

Zgodnja slovenščina je starejša časovna različica sodobne slovenščine, in sicer iz obdobja 11. in 12. stoletja. Razširjena je bila na celotnem vzhodnoalpskem in zahodnopanonskem prostoru, približno od Donave na severu do Jadrana in Kolpe na jugu ter do roba Panonske nižine na vzhodu.

Od najdbe v avstrijskem samostanu do poljskih in slovenskih jezikoslovcev ter učbenikov za slovenščino

Kustode v rokopisu sta v avstrijskem samostanu sicer prva odkrila avstrijska strokovnjaka Franz Lackner in Alois Haidinger. Slednji je za STA pojasnil, da sta se najprej obrnila na vodilno nemško paleografinjo Herrad Spilling in ta kasneje na zdaj že pokojnega vodilnega poljskega medievista Edwarda Potkowskega, ki je vprašanje o kustodah posredoval poljskima slavistoma Tadeuszu Lewaszkiewiczu in Wieslawu Wydri. Lewaszkiewicz je v drugi polovici novembra lani slovenskim jezikoslovcem poslal članek o števnikih, širšo slovensko javnost pa je o novi jezikovni najdbi decembra lani obvestil jezikoslovec Silvo Torkar. Sledil je "prvi odgovor na to pomembno najdbo novega jezikovnega gradiva", ko je bil v prvi letošnji številki Slavistične revije objavljen Šeklijev članek o števnikih ter nato še članek istega avtorja v znanstveni reviji Slovenski jezik.

Ob tem je Šekli izrazil prepričanje, da bodo zagotovo sledile nadaljnje znanstvene analize in sinteze drugih domačih in tujih jezikoslovcev, saj zadnja beseda o števnikih, kot je menil, še ni bila zapisana. Bo pa novo odkritje najverjetneje kmalu našlo pot tudi v srednješolske učbenike za slovenščino. "Če bo šlo vse po sreči", kot je povedal, se bodo dijaki in dijakinje o zgodnjeslovenskih števnikih v Heligenkreuškem rokopisu iz učbenikov učili že letošnjo jesen.

Vsebina Heiligenkreuškega rokopisa

Del Heiligenkreuškega rokopisa, ki ima kustode v slovanskem jeziku, se nanaša na Collationes Janeza Kasijana. Pater Nikolaj iz samostana Stična je za STA pojasnil, da gre za pomembnega cerkvenega in meniškega očeta, ki so ga cistercijani imeli za "obvezno branje" in ga je moč najti praktično v vseh cisterijanskih samostanih. Collationes Janeza Kasijana so v Heiligenkrezu sicer v dveh rokopisih; pri prvem gre za kodeks s številko 62 in je brez kustod ter je nastal v obdobju 1134 in 1147, drugi rokopis je kodeks s številko 250, ki je razdeljen v dva dela. Prvi je nastal med letoma 1134/1148, drugi v tretji četrtini 12. stoletja.

Avtor zgodnjeslovenskih števnikov ostaja neznan

Haidinger je za STA pojasnil, da je pisec kustod sodeloval ne samo pri pisanju še treh drugih rokopisov, ki so nedvomno nastali v Heiligenkreuzu v tretji četrtini 12. stoletja, ampak tudi pri večini rokopisa z oznako kodeks 85, ki je nastal v skriptoriju cistercijanskega samostana v Reinu na avstrijskem Štajerskem, odkoder so sicer v Stično prišli prvi menihi že leta 1132.

"Pregled razvoja pisanja tega pisca kaže, da je najprej delal v Reinu, preden se je preselil v Heiligenkreuz. Njegov izvor je nejasen, vendar je treba poudariti, da je skriptorij v Reinu v 12. stoletju pri nastanku rokopisov sodeloval ne le s samostani na današnjem avstrijskem ozemlju, ampak glede na zadnje raziskave, tudi s samostanom Stična," je še pojasnil.

Kot je še povedal pater Nikolaj, ni nujno, da so bili pisarji zgolj redovniki. Opozoril je tudi, da je matičen samostan ob začetku delovanja svojega hčerinskega samostana običajno tja napotil svoje pisarje, opat nove skupnosti pa je najemal tudi kopiste in pisarje od drugod, ki so lahko bili laiki.