Ginekolog Vid Janša in sodelavci s svojo študijo prispevali k boljšemu razumevanju endometrioze

Endometrioza prizadene okoli 10 odstotkov žensk v splošni populaciji. Točnih statističnih podatkov o pojavnosti endometrioze v Sloveniji sicer ni, ocenjuje pa se, da s to boleznijo pri nas živi do 40.000 žensk. Kot je pojasnil Vid Janša, sicer zaposlen na Kliničnem oddelku za ginekologijo na Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana, je približno četrtina obravnav v primarni ginekološki ambulanti tako ali drugače povezana z endometriozo.

Gre za benigno (nenevarno) bolezen, pri kateri tkivo, podobno maternični sluznici, raste zunaj maternične votline. Pogosto se nahaja na jajčnikih, jajcevodih in potrebušnici. Pojavlja se lahko tudi na bolj oddaljenih mestih, na primer v pljučih, ledvicah, nosu, popku.

Značilni za endometriozo so njeni nespecifični simptomi. Najpogostejši so bolečine v medenici, bolečine pri spolnih odnosih, boleče in močne menstruacije, lahko tudi boleče uriniranje, odvajanje blata in nenazadnje neplodnost. "Treba pa se je zavedati, da je pri nekaterih bolnicah lahko endometrioza zelo razvita, pa ni težav z neplodnostjo, pri nekaterih pa je lahko blaga in so težave z neplodnostjo. Tukaj je zato še veliko neznank," je pojasnil Janša.

O nastanku endometrioze obstaja več teorij, najbolj sprejeta je Sampsonova teorija

Obstaja več teorij o nastanku endometrioze, vendar pa nobena ne pojasni bolezni v celoti. Ena najbolj sprejetih je sicer Sampsonova teorija retrogradne menstruacije, ki predpostavlja, da se endometrijske celice, ki med menstruacijo retrogradno prehajajo skozi jajcevoda v trebušno votlino, ugnezdijo na potrebušnico in tam tvorijo endometriotične lezije oz. rane.

Vseh oblik endometrioze pa ne morejo pojasniti na ta način, je poudaril Janša. Prav tako je dodal, da je retrogradna menstruacija prisotna pri 90 odstotkih žensk, torej je pojavnost veliko večja kot pri endometriozi, zato gre zgolj za del celotne zgodbe. "Zakaj pri nekaterih bolnicah lahko te celice preživijo in potem tvorijo endometriotične lezije, čisto po resnici, še ni pojasnjeno," je dejal.

Za uspešno zdravljenje pomembno zgodnje odrivanje bolezni

Endometrioza lahko zelo negativno vpliva na kakovost življenja žensk, povzroča lahko tudi motnje v duševnem zdravju, ko sta anksioznost in depresija, v zelo majhnem odstotku (manj kot pet odstotkov) pa se iz endometrioze lahko razvije tudi rak jajčnikov.

Zdravljenje bolezni je po besedah Janše odvisno od življenjskega obdobja, v katerem je bolnica. Predvsem pri mlajših, ki bi tudi sicer želele zanesljivo kontracepcijo, se lahko simptome lajša s hormonsko kontracepcijo. V poštev pridejo tudi določena protibolečinska zdravila, rast endometrioze pa lahko zaustavi tudi nosečnost. Najpogostejši način zdravljenja pa je operacija, s katero odstranijo žarišča endometrioze.

Težavo predstavlja predvsem dolga pot do diagnoze

Da je zdravljenje lahko kar najbolj uspešno, pomembno vlogo igra zgodnje odkrivanje bolezni, ki pa je zaradi nespecifilnih simptomov oteženo. Ženske tako do prave diagnoze v povprečju pridejo šele od sedem do devet let po začetku simptomov.

Pri nekaterih oblikah bolezni, kot so endometriotične ciste jajčnikov ali globoka enodmetrioza, sta lahko sicer dobri diagnostični orodji že klinična pregleda z ultrazvokom ali magnetno resonanco. V primeru blage, površinske oblike bolezni pa je po besedah Janše potreben vizualni kirurški (laparoskopski) pregled medeničnih organov, po možnosti skupaj s histološko potrditvijo. Posebej ta postopek je invaziven, zahteva splošno anestezijo, je drag in lahko povzroči zaplete.

"Želja ginekologov je zato, da bi imeli kakšen biološki označevalec oz. biomarker, s katerim bi lahko prej predvideli, ali pri bolnicah resnično gre za endometriozo in ali je endometrioza pri določeni bolnici res razlog za njene težave," je izpostavil Janša. Korak v to smer pa lahko predstavlja študija, ki obravnava nove možnosti napredne, neinvazivne metode za odkrivanje endometrioze. Pod študijo, objavljeno v odmevni reviji Scientific Reports, se je kot prvi avtor podpisal Janša, izvedel pa jo je pod mentorstvom Helene Ban Frangež ter Tee Lanišnik Rižner.

Študija pomemben prispevek za boljše razumevanje endometrioze

V študiji so raziskovali proteinsko sestavo peritonealne tekočine v trebušni votlini z namenom identifikacije značilnih bioloških označevalcev endometrioze. "Za raziskavo smo se odločili ne le zato, da bi gledali kakšni markerji oz. označevalci bi nam lahko pomagali pri diagnostiki, ampak da bi prišli tudi do morebitnih novih spoznanj glede nastanka in razvoja ter vzroka bolezni. Ker peritonealna tekočina predstavlja nekakšen življenjski prostor endometrioze, smo se najprej osredotočili prav na njeno opazovanje," je pojasnil.

V okviru raziskave so s tako imenovano proteomsko analizo zaznavali proteine, ki se razlikujejo med skupino z endometriozo in skupino brez endometrioze. Pomembno je odstopalo 16 različnih proteinov, z vidika patofiziologije sta bila zanimiva predvsem proteina COMP in TGFB, ki so ju označili kot nova možna biološka označevalca endometrioze. Raziskavo so nadaljevali tudi z iskanjem proteinov v krvi in prišli do podobnih ugotovitev.

Rezultati so obetavni, do kakršnekoli klinične implementacije pa je še dolga pot, meni Janša. "Potrebne so tudi študije na velikem številu bolnic. Kljub vsemu pa vsaka raziskava prispeva en košček k celemu mozaiku," je dejal.

V prihodnje bi lahko z določanjem omenjenih biomarkerjev v krvi bolj ali manj zanesljivo določili, ali pri bolnici gre za endometriozo ali ne. "V določenih primerih bi se torej lahko izognili diagnostični laparoskopiji, diagnosticiranje pa bi tako postalo manj invazivno," je dejal.

Ideja za naslednji korak je po besedah Janše raziskovanje drugih telesnih tekočin, na primer v maternični votlini. Sam pa se zadnje čase ukvarja tudi z rakavimi boleznimi, zato bi, kot je poudaril, poskušal pridobljeno znanje prenesti tudi na to področje in ugotoviti, če bi se znalo vnaprej določiti, katere bolnice so bolj dovzetne za to, da se bo iz endometrioze razvil rak.

Za uspešno zdravljenje bolezni potrebno zaupanje med zdravnikom in bolnico

Čeprav se endometrioza v zadnjem času vse bolj raziskuje, pa je v širši družbi še vedno slabo poznana. Bolnice se pogosto soočajo s frustracijo, ker njihove težave niso vedno razumljene ali je zdravljene ustrezno. Tudi zdravniki jih pogosto težje razumejo in lahko obravnavajo manj resno. Kot meni Janša, je vzrok temu lahko ravno sama kompleksnost bolezni, nejasnost njenega nastanka in razvoja, ter pomanjkanje preprostejših in hitrejših orodij za diagnozo.

Ključno in nujno pa je, da zdravniki bolnicam prisluhnejo, da so odprti za pogovor z njimi ter da se vzpostavi določena stopnja medsebojnega zaupanja. Le tako bodo bolnice zares slišane in njihove skrbi ter težave bodo lahko obravnavne ustrezno, je poudaril.

O bolezni je treba osveščati tudi širšo javnost. "S tem bo namreč prišlo do boljšega razumevanje in sprejemanje bolnic z endometriozo v družbi," je dejal.