Sinomija
Kaj imata skupnega kaos in pravo, kaj je sinomija? Ne morete je poznati, saj je avtor ustvaril nov pojem, ki združuje simfonijo (sozvočje) in nomose (zakone) v modrost skupnega sprejemanja pravil. Delo, ki je pred vami, ponuja drugačen pogled na pravno znanost, pogled z vidika teorije kompleksnih, dinamičnih in prilagodljivih sistemov ter njihove samoorganizacije brez centralnega planerja, tj. teorije kaosa z zrcalnimi simetrijami, fraktali, vzorci, bifurkacijami, večrazsežnostjo, mrežami, faznimi prehodi in nastajanjem reda iz nereda. Ideja dela temelji na povezavi temeljnih značilnosti kaosa, apliciranega na pravno znanost, da bi prišli do kolektivne modrosti, ki na podlagi neodvisnosti in raznolikosti (so)udeležencev na kolektiven način sprejema splošna pravila.
Delo obravnava kakovost sistema odločanja kot stopnjo njegove organiziranosti, po kateri zaznava, pridobiva ter obdeluje informacije in ob nepopolnih informacijah omogoča pravila in na njih temelječa dejanja na podlagi verjetnostnih sklepanj ali vnaprej predvidenih različnih pravnih scenarijev (v okviru enega pravila). V izhodišču tako predstavlja zasuk od klasičnega pojmovanja, po katerem posledica sledi vzroku, oz. od enosmerne teorije vzroka in posledice − ki še vedno prevladuje v mehanskem pogledu na pojave − proti biološki teoriji krožne kavzalnosti, po kateri so vzroki učinki in slednji hkrati tudi vzroki povezani v neprekinjenem procesu medsebojnega (so)vplivanja in (so)učinkovanja. V tako razumljenem okolju pa je bistvenega pomena, da ima sistem na voljo detektorje, ki zaznavajo spremembe v realnem prostoru in času, tukaj in sedaj.
V času, ko priznavamo psihološke, kognitivne in logične pomanjkljivosti našega razmišljanja, pa pri oblikovanju pravil še vedno uporabljamo modus operandi, kot je bila vera v človeški razum v času razsvetljenstva. Sodelovanje ljudstva pri upravljanju oblasti ni na dovolj aktivni ravni sodelovanja, ki bi lahko preprečevalo raznolike asimetrije. Mnenje ljudstva, javni interes se lahko ugotovi le prek javnosti, kot se pravni red lahko bolje razume prek pojmov iz drugih področij. Temeljni namen dela je v podajanju vsebine, ki lahko v stanju ravnotežja odgovori na vprašanja, kot so: Kako so lahko posamezniki svobodni in enaki pri upravljanju javnih zadev, ne da bi bili v celoti prepuščeni negotovim/dosedanjim odločitvam javne oblasti? Kako postaviti ravnotežje med centraliziranim odločanjem, predstavniško in participativno demokracijo? Ali modeli demokracije omogočajo širšo udeležbo civilne družbe izven ustaljenih okvirov? Novost dela je v tesni povezavi med človekom (kot delom narave), naravo in temeljnimi značilnostmi prilagodljivih kompleksnih sistemov, ki živijo ter nastajajo v naravi. Za osvetlitev pojmov kot so eksponentna širitev, podvajanje, cepitev, samoorganizacija, prilagajanje, zrcalnost, vzorci, pojavnost, raznolikost, ponderiranje, orodje kolektivne interakcije, diagramsko pravilo, Bayesov teorem, apofanije itd., bo pa treba globlje pogledati v vsebino, da bi (se) lahko bolje upravljali in razumeli skupnost (vseh kompleksnih prilagodljivih sistemov).