Medprostori umetnosti
Izvirno filozofsko delo na področju teorije sodobne umetnosti, osredotočeno na nove in žive prakse sodobnosti. Knjiga je plod avtoričinih raziskav umetnostnih dogajanj na Slovenskem v zadnjem desetletju ter poskusov obuditve estetike kot nove filozofije aisthesis, vprašanja čutnosti ob prevladi tehnološkosti in praznega preigravanja.
Ta nova filozofija čutenja in zaznave se tudi bistveno razlikuje od estetike kot filozofije umetnosti, ki je predvsem estetika umetniškega dela. Takó avtonomijo umetnosti kakor preseganje meja med umetnostjo in življenjem postavlja v kompleksno in protislovno razmerje, kjer se izrazi premestitev samega središča, okrog katerega se vrti umetnost. To središče ni več vzvišeno mesto in poslanstvo avtonomne umetnosti, umetnost ne podleže več tradicionalni gravitaciji, ne vrti se sama okrog sebe, ampak se giblje po nezakonitih, živih trajektorijah, ki singularno vzpostavljajo vmesne prostore. V središču avtoričinega zanimanja so participacijska umetniška dela slovenskih ustvarjalcev in ustvarjalk, ki izražajo specifičen odnos do sodobnosti, ki pomeni veliko več kakor minljivo in izmuzljivo sedanjost. "Sodobno" v umetnosti razumejo kot potencialne moduse bivanja v času, kjer je sleherno uprostorjenje po svoji naravi presek, bistveno opredeljen s pojavom globalizacije in širjenjem asinhronih časovnosti, z neoliberalno paradigmo in porastom družbene neenakosti ter z rastočim poljem informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Pri tem raziskujejo in izgrajujejo "prostore skupnosti, ki šele prihaja" (navezujejo se na stvarne možnosti "urbane antropologije", "zelenega družbenega urbanizma" itn.).
Velika vrednost knjige je, da ponuja mnogo iztočnic, ki izzivajo umetnostno zgodovino kot disciplino, a tudi humanistiko kot specifično metodologijo. Prispevati želi k analizi pojava participacijske umetnosti z vidika vmesnih prostorov med umetnostjo in vsakdanjo stvarnostjo ter pri tem ovrednotiti pomen avantgardne dediščine (mdr. situacionizma) v luči kontinuitete artikulacije kolektivnega in skupn(ostn)ega v umetnosti, iskanja novih načinov analiziranja umetnosti, ki ne bi bili več povezani samo z vizualnostjo. Avtorica zato poseže po splošnejših konceptih s področja filozofije. Pri tem ji je v pomoč zlasti Rancièrjeva rehabilitacije estetike, ki pomembno prispeva k refleksiji tovrstne umetnosti, ter afirmacija te geste v kritiškem diskurzu Claire Bishop, ki je v širšem slovenskem prostoru razmeroma nepoznana.
Knjigo zaokroža izvirna študija avtoričinega kolega, fizika in filozofa dr. Ernesta Ženka.