Časopisje na Primorskem v letih 1941-1945 in njegova propagandna funkcija
Pri Založbi Inštituta za novejšo zgodovino je izšla monografija Tanje Jakomin Kocjančič z naslovom Časopisje na Primorskem v letih 1941˗1945 in njegova propagandna funkcija (Razpoznavanja 41).
Avtorica je v prvem delu monografije predstavila časopisje, ki je v obdobju 1941-1945 izhajalo na Primorskem s posebnim poudarkom na načinu in vsebini njegovega poročanja. Drugi del monografije je posvetila analizi najpogostejših vsebin in tem v časopisih, ki so izhajali na obravnavanem geografskem območju. Ugotovila je, da je tisk služil v prvi vrsti politični propagandi, ki je imela za cilj pridobivanje privržencev, mobilizacijo potencialnih sodelavcev in odvračanje od nasprotnih idejnih taborov. Osrednji propagandni nalogi medvojnega časopisja sta bili ideološko indoktriniranje in politična mobilizacija. Partizanski tisk, v katerem si je vodilno ideološko vlogo prilastila KPS, je propagiral politično ureditev v Sovjetski zvezi in komunizem ter obsojal fašizem in kolaboracijo. V tisku primorskega domobranstva, v italijanskih režimskih in nemških okupatorskih časopisih so ključne propagandne smernice predstavljali antikomunizem, antiboljševizem in antisemitizem.
V središče študije je postavila tudi vprašanje zahodne meje bodoče Zedinjene Slovenije in specifično vlogo Trsta, narodnostno mešanega mesta, predvsem zaradi njegovega strateškega položaja in pristanišča. V raziskavi je izpostavila problem kolaboracije, ki se je nanašala na za domobranstvo ključno propagandno kategorijo - "ogroženost vere". Z njo je povezano obsojanje komunistične ideologije, za katero naj bi bilo bistveno "brezboštvo". Posebej je predstavila reprezentacijo nasprotnika v ideološkem in političnem kontekstu ter reprezentacijo aktualnih vojaških in političnih dogodkov v prostoru. Skušala je osvetliti vlogo žensk v tisku in posledično v propagandi, predvsem pa vlogo matere, saj je bila prav mati ena od osrednjih propagandnih figur. Obravnavala je tudi partizansko in domobransko pesništvo ter ugotovila, da sta se obe strani, partizanska in domobranska, pogosto sklicevali na slovenske pesnike in pisatelje - nosilce tradicije slovenske nacionalne kulture. V tem kontekstu je šlo za ideološki spopad za monopol nad kulturno tradicijo.