Oče projekta Atlas: Prispevek slovenskih znanstvenikov in podjetij ključen za projekt

Eksperiment Atlas na velikem hadronskem trkalniku (LHC) ste vodili od leta 1992 vse do upokojitve leta 2009. Kot dolgoletni vodja ekipe veljate za enega od "očetov" eksperimenta Atlas in enega od glavnih "krivcev" za odkritje Higgsovega bozona.

Ne pretiravajmo. Res je, da me je projekt zanimal že vse od začetka v 90. letih, vendar pa je bila izgradnja velikega hadronskega trkalnika bistveno večja naloga, tam pa sam nisem sodeloval. Na samem eksperimentu Atlas je bil največji izziv razviti takšne detektorje delcev, ki bodo sposobni delovati pod ekstremnimi razmerami v trkalniku, ko se dogaja veliko število trkov. Zanimivi fizikalni dogodki so namreč zelo redki, zato je treba v čim manjšem času povzročiti čim večje število trkov.

Tukaj pride v zgodbo slovenska ekipa z Instituta Jožef Stefan in Univerze v Ljubljani, ki je imela precejšne izkušnje pri polprevodniških elementih. Treba jih je bilo prilagoditi tako, da so sposobni delovati ob visoki stopnji sevanja. Na začetku jih je na projektu delalo okoli deset, danes pa jih na projektu dela okoli 20. Ekipa se seveda menjuje, vodja pa ostaja isti, in sicer profesor Marko Mikuž.

Kako bi ocenili prispevek slovenske ekipe?

Brez dvoma je bil njihov prispevek zelo pomemben, seveda pa je šlo za skupen projekt, v katerem v zadnjih letih sodeluje okoli 3000 znanstvenikov. Del projekta, ki ga je razvila Slovenija, skupaj s slovenskimi podjetji, je bil ključen element. Seveda ga ne moremo primerjati s prispevki Nemčije in Francije, ki so v projekt vključile mnogo univerz in seveda precej več ljudi. Ampak s strani slovenske ekipe je res šlo za vrhunski prispevek.

Ste bili razočarani, ko ste po dobrih dveh desetletjih dejansko našli Higgsov bozon?

Ne, nisem bil. Ko se je eksperiment enkrat začel, smo ga našli hitreje, kot sem pričakoval. Seveda pa upam, da nas čaka še mnogo drugih stvari. Do sedaj smo ustvarili le en odstotek vseh trkov, ki so predvideni v celotni življenjski dobi trkalnika. Z naslednjim letom bomo trkalnik pognali tudi z višjimi energijami, tako da je še precej neodkritega ozemlja.

Sprašujem zato, ker so nekateri znanstveniki upali, da boste namesto Higgsovega bozona odkrili nekaj povsem drugega, nekaj, kar bi odprlo povsem novo področje fizike ...

To se še vedno lahko zgodi. Ne vemo še, ali gre za edini Higgsov delec po standardnem modelu, saj bo pred tem potrebnih še precej meritev. Lahko jih je namreč več, kar bi lahko namigovalo na to, da standardni model ne pokriva vsega.

Sem mnenja, da je šlo za velik dosežek, s katerim smo potrdili skoraj 50 let staro teorijo. Vemo pa tudi, da standardni model ni popoln, manjka na primer gravitacija ter z njo povezana temna snov, za katero vemo, da obstaja, ne vemo pa, zakaj. Še veliko skrivnosti ostaja.

Dobro sodelovanje je bilo za projekt, ki je trajal dve desetletji, v njem pa je sodelovalo tudi do 3000 znanstvenikov, verjetno izjemnega pomena?

Ta projekt ne bi bil mogoč, če ne bi združili moči več držav. Ob tem nimam v mislih zgolj denarnih sredstev. Gre za mnogo več kot to - za znanje, za ljudi, za ideje. Motiviranost znanstvenikov je bila ključnega pomena. Včasih me strokovnjaki s področja managementa sprašujejo, kako je bilo sploh mogoče delati s tako veliko skupino, a so potem razočarani nad preprostim odgovorom. Dejansko ni čarobne paličice. Motivacija je ključnega pomena. Fiziki vedo, da tega ne zmorejo sami, temveč morajo sodelovati. Konec koncev ni v sodelovanje nihče prisiljen - če bi se slovenska ekipa počutila, da nima besede pri projektu, jih ne bi nihče mogel v prisiliti, da na njem delajo.

Bo za nadaljnje raziskave potreben trkalnik s še večjo energijo?

Enkrat v prihodnosti verjetno da, ampak v tem trenutku še nismo do konca izkoristili obstoječega trkalnika. Na evropski ravni poteka razprava o nadaljnjih korakih na področju fizike delcev in kakšno vlogo naj bi na tem področju Evropa igrala v svetu. Morda bo že v 40. letih tega stoletja zgrajen še večji obroč ob ženevski infrastrukturi. Še pred tem, leta 2030, pa bi lahko dobili tudi prvi muonski trkalnik, vendar pa ne v Evropi. Japonska je že izrazila interes, na to področje pa bo verjetno vstopila tudi Kitajska.

Bo Evropi uspelo obdržati prednost na tem področju?

Mislim, da bo, a hkrati bo partner v drugih projektih. Tudi v Cernu imamo koristi od prispevkov držav z drugih kontinentov. V Cernu vidim veliko mladih. Sploh po odkritju Higgsovega bozona je Atlas postal še bolj zanimiv. Kriza bo sicer morda malce upočasnila realizacijo novih idej, a po drugi strani je kriza tudi dobro zagotovilo, da se bo več mladih odločilo za študij znanosti, tako da bo v prihodnosti morda manj kriz.