STAznanost

Slovenski antropolog posnel dokumentarec o cestnih otrocih v Ukrajini

Maribor, 6. februarja - Po razglasitvi samostojnosti leta 1990 se je v Ukrajini pojavila vrsta družbenopolitičnih sprememb, ki so med drugim privedle do vnovičnega pojava cestnih otrok. Te je pod drobnogled vzel slovenski antropolog Andrej Naterer in med terenskim delom med leti 2000 do 2012 posnel dokumentarni film Bomži, cestni otroci v Makejevki.

Maribor. Raziskovalec Andrej Naterer z Oddelka za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, ob prejemu Miklošičeve nagrade za svoje znanstvenoraziskovalno delo. Foto: Univerza v Mariboru

Maribor.
Raziskovalec Andrej Naterer z Oddelka za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, ob prejemu Miklošičeve nagrade za svoje znanstvenoraziskovalno delo.
Foto: Univerza v Mariboru

Makejevka je industrijsko mesto na vzhodu Ukrajine, kjer je Naterer v skupno letu in pol terenskega dela podrobneje spoznal okoli 80 cestnih otrok. "Ukrajina cestnih otrok ne priznava. Niso prepoznani kot socialni problem in zato je nemogoče organizirati kakršno koli humanitarno pomoč zanje," je pojasnil za STA.

Ker jih ukrajinska družba "uradno ne vidi", ni znano, koliko je takšnih otrok. Na cestah so se začeli pojavljati konec 90. let prejšnjega stoletja, v veliki meri zaradi socialne in ekonomske krize, ki je Ukrajino zajela neposredno po osamosvojitvi od Sovjetske zveze.

Skupine otrok živijo v podzemnih rovih, so hierarhično strukturirane in imajo relativno rigiden socialni red. Večinoma se ukvarjajo z zbiranjem železa in drugih odpadnih materialov ali občasnimi opravili. Čeprav velikokrat zaslužijo zavidljive vsote denarja, vse hitro porabijo, v glavnem za priboljške, pijačo, zabavo ali opojne substance.

"Njihove kompetence so izjemne. Življenje na cesti je treba razumeti kot organizirano obliko življenja. Cestni otroci se na cesti pojavljajo kolektivno, nikoli individualno kot na primer odrasli brezdomci," je pojasnil Naterer. "To so visoko strukturirane skupine, ki simulirajo družino. Tako znotraj obstaja steber, ki funkcijsko izvaja vlogo očeta, in steber, ki funkcijsko izvaja vlogo matere." Iz tega Naterer sklepa, da si otroci želijo normalnosti in ne deviantnosti, čeprav so morda sami pobegnili iz svoje družine.

Večina otrok, s katerimi je Naterer delal, je zdaj že mrtvih, ne toliko zaradi vojne v Ukrajini, ampak zaradi narkotikov in drugih nevarnosti življenja na cesti. "Preživela sta dva, ki sta za štiri leta pristala v zaporu," je povedal.

V Sloveniji tega pojava ni. "Otrok, ki bi živeli v resnici zunaj tistega, čemur se reče tradicionalni okviri socializacije, pri nas ni," je prepričan. Na takšne primere je slovenska družba zelo občutljiva, kar je med drugim razvidno iz odmevnosti primera, ko so se pred dvema letoma v Mariboru pojavili otroški berači iz vzhodne Evrope. "Slovenska družba se je zgrozila kot celota in se tega več ne vidi," je poudaril antropolog.

"To ne pomeni, da ljudje v Sloveniji ne živijo v pomanjkanju, na robu revščine, v krizi. To pomeni samo, da kriza pri nas ne povzroča otroškega brezdomstva. Ker smo dovolj mali, da se lahko odzovemo. Dovolj smo senzibilni, da ni te anonimnosti in anomičnosti, ki bi nas oddaljila od socialnih problemov. Dovolj smo majhni, da smo ohranili karakteristike skupnosti," je pojasnil. "Cestni otroci so značilni za večje formacije. Nikjer na svetu ni cestnih otrok na vasi, ker skupnost drugače deluje. Slovenska skupnost deluje po vaški logiki, kar je super. Pazimo drug na drugega."

Naterer ob tem opozarja, da takšen sistem ne omogoča nadaljnjega krčenja socialnih in drugih pravic. Lekcija, ki se jo mora Slovenija naučiti iz Ukrajine, je po njegovih besedah to, da mora biti vsak plačan toliko, da lahko normalno opravlja svoje delo. "Sistem bo razpadel ne zaradi tajkunov, ampak zaradi ljudi, ki več ne bodo mogli preživeti. To je najbolj nevarno za obstoj družbe," je prepričan. "Če to upoštevamo, je slovenska družba bomba. Ker se borimo na napačnem koncu, ko preganjamo tajkune."

To se je po njegovem nazorno pokazalo v Mariboru ob vstajah. "Mariborčani sicer niso soglašali s koruptivnostjo župana, a eksplodiralo je, ko je ta nastavil sistem, ki je udaril po njihovih žepih. Mariborčani so pokazali: ne potrebujemo dosti, a obstaja meja," je še dejal Naterer, sicer zaposlen kot docent na oddelku za sociologijo mariborske filozofske fakultete.