Akademiku Vratuši ob stoletnici izročili zahvalo

Kot je v uvodnem nagovoru poudaril predsednik podiplomske šole Vito Turk, sta bila pri akademiku profesorju dr. Vratuši vedno v ospredju etika in moralna drža. Izpostavil je njegovo znanstveno-raziskovalno in pedagoško delo na področju slavistike in družboslovja, objavo več kot 400 njegovih razprav in člankov v domačih in tujih znanstvenih in strokovnih časopisih, pa tudi njegovo delovanje na odgovornih položajih v zveznih organih bivše Jugoslavije po letu 1945, v najbolj težkih časih za takratno državo.

Iz njegovega bogatega življenja je izpostavil tudi sodelovanje v narodnoosvobodilnem boju od začetka leta 1941, pa tudi to, da je bil od februarja 1942 do septembra 1943 v internaciji v italijanskih koncentracijskih taboriščih Gonars, Treviso, Padova in Rab. Od septembra 1943 do konca vojne je bil na različnih vojaških in političnih dolžnostih. Je nosilec partizanske spomenice 1941 in drugih državnih odlikovanj in družbenih priznanj.

Spomnil je še, da se je Vratuša kot borec NOB lani udeležil proslave ob 70-letnici izkrcanja zaveznikov v Normandiji in da je bil kot 99-letnik drugi najstarejši udeleženec proslave.

Vratuša je v nagovoru izpostavil, da je želel svoje življenje izpolniti s koristim delom za družbo in da ga je vedno zanimal človek, uresničitev njegovih ustvarjalnih sposobnosti tam, kjer dela in kjer živi.

Pri tem se je še posebej osredotočil na delovanje Mednarodnega centra za upravljanje javnih podjetij v deželah v razvoju (ICPE), ki ga je ustavil leta 1974 v Ljubljani. Izpostavil je, da se je tudi v tem centru zavzemal za soodločanje delavcev v podjetjih in obžaloval, da je Slovenija danes vse manj socialna država. Menil je, da bi center k temu, da bi bila bolj socialna država, lahko veliko prispeval, če bi Slovenija po samostojnosti v tem medvladnem centru prevzela vlogo, kot jo je imela bivša Jugoslavija. Želi si ustanovitve podobnega centra.

Vratuša se je rodil 21. februarja 1915 na Doljnih Slavečih v občini Grad. Diplomiral je na oddelku za slavistiko filozofske fakultete v Ljubljani leta 1941, istega leta je postal doktor znanosti z disertacijo Levec in Ljubljanski zvon. Leta 1950 je ob delu končal tretjo stopnjo študija iz družbenih ved na visoki politični šoli v Beogradu, piše na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Po koncu vojne leta 1945 je opravljal številne dolžnosti v zveznih organih SFRJ in v Sloveniji. Med drugim je bil med letoma 1953 in 1965 državni podsekretar in šef kabineta podpredsednika zveznega izvršnega sveta Edvarda Kardelja, veleposlanik, med letoma 1967 in 1969 pa stalni predstavnik SFRJ pri Združenih narodih v New Yorku. Bil je redni profesor na visoki politični šoli in na univerzi v Beogradu, pa tudi na univerzi v Ljubljani ter na Mednarodnem centru za promocijo podjetij v Ljubljani. Sodeloval je v številnih znanstvenoraziskovalnih projektih, še vedno pa je dejaven, med drugim se ukvarja s vprašanjem manjšin.

Izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je postal 23. marca 1978, redni član pa je od 23. maja 1985.