Györkös za STA: Znanosti se končno obeta konec upadanja sredstev

V zadnjih letih so se sredstva, ki jih je država namenjala za financiranje znanosti, zmanjševala. Ali lahko pojasnite, za kolikšen padec dejansko gre?

Upadanje se je začelo po letu 2011 in je bilo znatno, vsega skupaj za več kot 40 milijonov evrov - s slabih 184 milijonov evrov v letu 2009 so sredstva upadla na letošnjih 137 milijonov evrov. Za letos smo sicer z rebalansom dobili nekaj dodatnih sredstev, s čimer bomo lahko nekaj obveznosti, ki so bile prenesene v naslednje koledarsko leto, pokrili že letos. Vsekakor pa gre za znaten padec. Še bolj pa nas lahko skrbi podatek, da tudi delež teh sredstev znotraj proračunskih odhodkov upada. V letu 2014 je ta delež znašal 1,4 odstotka, v časih pred krizo pa smo imeli nekaj več kot 1,8 odstotka.

Kako pa kaže glede sredstev za znanost oziroma ARRS za naslednje leto?

Tu kaže bolje. Lahko bi tudi rekel, da kaže bistveno bolje, predvsem v smislu tega, da se krivulja dviguje. Ker dogovori še potekajo, podrobnejših številk trenutno ne bi želel podajati, ampak pomemben podatek je, da se krivulja začenja dvigovati. Še vedno pa bo sredstev manj, kot glede potreb raziskovalne skupnosti kažejo naši izračuni.

Omenili ste izračune glede porabe raziskovalne skupnosti. Kolikšna vsota pa bi bila optimalna za financiranje raziskovalne dejavnosti?

Že pri oblikovanju optimalne vsote smo upoštevali realne možnosti. Vemo, da skok na raven iz leta 2011 v enem letu ni možen. Tako je vsota, ki smo jo ocenili kot optimalno, 167 milijonov evrov, ampak bojim se, da ne bo dosegljiva v proračunu za leto 2016. Je pa v to všteta sanacija vseh korektur, ki so se zgodile v letu 2012, ko je cena t.i. raziskovalne ure padla oziroma se je zgodil premik vrednotenja polnega ekvivalenta zaposlitve za eno kategorijo navzdol ter so se zmanjšala sredstva za programe. V to optimalno vsoto smo šteli tudi povečanja, ki izhajajo z naslova sprostitve napredovanj, ampak žal vse te potrebe ne bodo mogle biti upoštevane. Pomemben je še en moment - ko smo lani razpisali raziskovalne projekte, smo jih dokaj pogumno zastavili v letni višini 12 milijonov evrov, in že s tega naslova je nastalo nekaj obveznosti, ki jih bo treba pokriti. Poleg tega ostaja še kar nekaj sistemskih zadev, ki bi jih bilo treba reševati

Zadev, ki jih v letu 2016 glede na sredstva, ki se vam obetajo, še ne boste mogli rešiti?

Kot kaže, vseh seveda ne bomo mogli rešiti. Imamo pa zelo jasno sliko, kam moramo usmeriti pozornost, katere so tiste kategorije sredstev, ki bi jih bilo treba povečati. Tu so seveda ustanoviteljske obveznosti, tako imenovana raziskovalna ura, dovolj velika pozornost raziskovalnim projektom, podpora prisotnosti v evropskem raziskovalnem prostoru z različnimi mehanizmi, ne samo v programu Obzorje 2020 itn.

Kakšne so potencialne posledice tega vmesnega nekajletnega izpada dela sredstev?

Največji problem v zvezi s tem je, da v tem trenutku ni mogoče oceniti globine te luknje. Posledice zmanjšanih vlaganj v znanost se namreč vedno poznajo z zamikom štirih do pet let. Tako se nam lahko zgodi, da bodo nekateri kazalniki, ki jih uporabljamo za prikaz odličnosti znanstvenega dela, v naslednjem letu, ko bo morda že več sredstev, slabši, kot bi pričakovali, ker se bodo čutile posledice izpred štirih do petih let. Pri tem je treba pojasniti, da je značilnost teh kazalnikov, tak je denimo citiranost, da so relativno kompleksni. Merijo sicer zelo oprijemljivo zadevo, kot je v navedenem primeru objavo in vpliv članka v znanstvenih revijah, vendar pa nanje vplivajo zelo različne stvari, ne torej samo financiranje s strani ARRS, ampak na primer tudi izvolitveni kriteriji na univerzah. Ocenjujem pa, da na kakovost objav vsaj v 70 odstotkih vplivajo sredstva, ki jih vložimo v raziskovalno delo. Pri tem želimo zmanjševati pozornost intenzivnosti objavljanja - kazalniki so že zdaj zastavljeni tako, da poudarjajo kakovostne objave, kar pa želimo dodatno poudariti.

Posledica zmanjšanih državnih sredstev je verjetno tudi povečano odhajanje mladih raziskovalcev v tujino.

Vsak direktor javnega raziskovalnega zavoda vam bo lahko povedal svojo zgodbo glede tega, česa ni mogel udejanjiti zaradi tega, ker finančnih sredstev ni dovolj in v našem primeru je skrb za mlade nedvomno med njimi. Znani so konkretni primeri t.i. bega možganov, vendar pa nas okoliščine postavijo pred zelo realna dejstva - ne moremo konkurirati nekaterim drugim državam, ki namenjajo bistveno več sredstev za raziskave. Kljub temu se moramo potruditi ne samo za to,da ohranjamo mlade raziskovalce tukaj, ampak da se potem na kakršen koli način vračajo nazaj. Vendar je treba biti realen: financiranje in ponujanje možnosti sta sicer res ključnega pomena za to, ali bo mlad človek ostal v tujini in v kolikšnem deležu bo imel stik tudi z domačim okoljem, a obenem ne smemo pozabiti, da je to odvisno tudi osebnih okoliščin posameznega človeka.

Zasebna sredstva za raziskovalno dejavnost v Sloveniji so se medtem povečevala. Vaš komentar?

Res je, precej znan je ta presenetljiv podatek, da so zasebna sredstva v tem času naraščala oziroma da je odstotek zasebnih sredstev za znanost v celotnem bruto domačem proizvodu relativno velik, kar je vsekakor dobro in pozitivno, ampak z vidika naše agencije je izjemno velikega pomena predvsem delež sredstev iz državnega proračuna, saj se ta razporejajo z upoštevanjem v ARRS opredeljenih znanstvenih kriterijev. Pomembno je, da gospodarstvo vlaga sredstva v opremo in ljudi. Podatki kažejo, , da raziskovanje v gospodarskih družbah poteka. Strukturno gledano Javna agencija za raziskovalno dejavnost podpira raziskovalne programe, pri čemer gre za stabilen del financiranja s predvidljivimi kriteriji ter natančnimi opredelitvami tako glede zneska kot vsebine. Drugi pomemben način financiranja predstavlja financiranje projektov. Razmerje med tema dvema stebroma želimo ohraniti na ravni dve tretjini za stabilno financiranje in eno tretjino za konkurenčno financiranje.

Iz dela znanstvene skupnosti je slišati kritike na zacementiranost tega stabilnega dela financiranja programskih skupin.

Lahko potrdim, da ta problem je prisoten, hkrati pa je treba povedati, da je ARRS postavljen pred dilemo, do kolikšne mere posegati v avtonomijo samih programskih skupin in s tem tudi raziskovalnih organizacij. Nikakor ne želimo iti predaleč. Ponujamo instrument, to je evalvacija programskih skupin, preko katerega se lahko same programske skupine znotraj neke raziskovalne organizacije preobrazijo. Mehanizem, ki omogoča določene preobrazbe znotraj programskih skupin, torej obstaja, z novim pravilnikom ga bomo tudi okrepili. Seveda pa je tovrstna odločitev v rokah vodstva javnega raziskovalnega zavoda ali univerze.

Na to tematiko se delno navezuje tudi vprašanje prevelike razdrobljenosti slovenske znanstvene sfere, predvsem v vsebinskem smislu. Kaj načrtujete v tej smeri?

Glede razdrobljenosti lahko razpravljamo z dveh vidikov. Prvi je organizacijski. Struktura raziskovalnega prostora je dokaj jasna, imamo 15 javnih raziskovalnih zavodov različnih velikosti, poleg tega imamo štiri univerze, v katerih tudi poteka raziskovalno delo. Sam ocenjujem, da organizacijski vidik razdrobljenosti ni tako pereč oziroma velik in da je zelo transparentno zastavljen preko programskih skupin. Večji problem je vsebinska razdrobljenost, s tem se strinjam. Trenutna klasifikacija, ki jo uporablja ARRS, vsebuje kar o 72 področij. Moja ocena je, da je klasifikacija preširoka. To lahko najbolj ilustriram s podatkom, da ima Frascatijeva klasifikacija znanstvenoraziskovalnih disciplin, ki jo denimo uporablja tudi Eurostat, le 42 področij.

Rešitev tega problema mora biti zastavljena srednjeročno, z danes na jutri se tega ne da spremeniti. Pri tem odločanju lahko pomagata tudi Svet za znanost in tehnologijo in pristojno ministrstvo s svojimi usmeritvami. Neformalno sem že bil povabljen na eno izmed naslednjih Sveta za znanost in tehnologijo, kjer bi predstavil ta problem in nakazal morebitne rešitve, o katerih pa bo potrebno organizirati poglobljeno razpravo tudi v okviru strokovnih in nadzornih organov ARRS.

Na okrepljeno povezovanje znanstvene sfere nakazujejo tudi različni projekti, kot je denimo Slovensko inovacijsko stičišče. Kako gledate na tovrstne pobude?

Vsako pobudo, katere cilj je združevanje na vsebinski ravni, pozdravljam in se mi zdi odlična - ne samo ta primer, ki ste ga omenili, ampak tudi skupni nastopi pri projektih v tujini ali doma, organizacija vsebinskih grozdenj ipd. V vsakem primeru je to pozitiven korak, iz dveh razlogov: eden je povečanje kritične mase raziskovalcev, drugi pa, da na ta način zajamejo tudi danes vseprisotno interdisciplinarnost, ki je danes realnost, seveda ob ohranjanju temeljnih ved.

Ta interdisciplinarnost je zelo izpostavljena tudi v nastajajoči strategiji pametne specializacije. Kakšno je vaše mnenje o tej strategiji?

Glede na preliminarne pogovore bomo pri tej strategiji sodelovali predvsem v poglavju o človeških virih, torej kadrih za področje raziskovanja. Zelo veseli bomo, če bo strategija dejansko pokrila del potreb po raziskovalni opremi. S tem bodo malce razbremenili naš proračun, ki je z naslova opreme izjemno šibak. Lani smo razpisali res relativno skromnih tri milijone evrov sredstev za raziskovalno opremo, ampak odziv je bil res velik in je tudi pokazal na veliko pripravljenost tudi za sofinanciranje opreme. S tem razpisom smo sofinancirali 82 nakupov raziskovalne opreme.

Strategija pametne specializacije tudi močno izpostavlja povezovanje raziskovalne in gospodarske sfere, podobno kot to počne tudi program EU za financiranje raziskav Obzorje 2020. To je predstavljalo kar veliko spremembo v primerjavi s predhodnim programom. Kako ocenjujete to povečano usmeritev v financiranje projektov z večjo navezanostjo na gospodarske potrebe in kaj v agenciji počnete v tej smeri?

Naj začnem pri zadnjem delu vprašanja. Glede ekonomske relevantnosti se zavedamo, da preveč raziskav morda ni dovolj opaženih potem, ko se zaključijo. Seveda so objavljene v dLibu, znanstveni svet poda svoje poročilo, ampak potrebna je še večja stopnja uporabnosti oziroma vidnosti raziskovalnih rezultatov. Zato razmišljamo o instrumentu, ki smo ga delovno poimenovali stičišče z gospodarstvom in ga nameravamo konec leta, najkasneje januarja, organizirati skupaj z gospodarsko zbornico. To pomeni, da bodo projekti, ki se letos zaključujejo, predstavljeni na način, primeren za potencialne uporabnike, s ciljem, da bodo seveda našli kakšnega gospodarskega partnerja, ki bi lahko uporabil rezultate projekta.

Obzorje 2020 je res zastavljeno v smeri, da daje veliko pozornost majhnim in srednje velikim podjetjem. Razlog je tudi v tem, da so danes majhna in srednje velika podjetja nekaj povsem drugega, kot so bili pred desetimi leti. Kvalifikacije sodelavcev majhnih in srednje velikih podjetij so danes bistveno višje, generacije so se zamenjale. Poleg tega gre še za eno zadevo, ki sem jo spoznal skozi sodelovanje pri oblikovanju Obzorja 2020 s predsedovanjem v svetovalnem odboru Connect na področju informacijske družbe. Danes so namreč predvsem na področju informacijske tehnologije nekatere raziskave, ki so v še zelo elementarni obliki, lahko vseeno že prisotne na trgu. Imajo torej tržno komponento ne glede na to, da tehnološko še niso povsem razvite.

To prepoznanje je prisotno v Obzorju 2020, zato ta program celotno zadevo naslavlja nekoliko drugače. Govora je o družbenih izzivih in celotne raziskave podrejajo družbenim izzivom, vendar pa to ne pomeni, da mora izdelek takoj na polico. Pri tem ni toliko pomembno, ali družbeni izziv rešuje s tem, da je rezultat že tržno uporaben, ali pa zgolj ponuja nastavke za nadaljnji razvoj. Pri tem je Obzorje 2020 našlo res odlično rešitev, kako vključiti gospodarske družbe in trg, torej preko družbenih izzivov. V tem je tudi delni odgovor na prej načeto vprašanje razdrobljenosti znanstvene sfere. Moramo najti nek skupni imenovalec, ki bo pomemben tudi za raziskave.

Seveda pa EU še vedno financira tudi temeljne raziskave. Evropska komisija ima v okviru Obzorja 2020 tudi instrument Evropskega raziskovalnega sveta, ki je namenjen temeljnim raziskavam v različnih kategorijah, od mlajših do zrelih raziskovalcev. Naš cilj temeljnih raziskav bi lahko zastavili po tem zgledu, to pravzaprav že počnemo s spremembami, ki jih pripravljamo, medtem ko po klasičnih instrumentih Obzorja 2020 zastavljamo aplikativne raziskave. Določeno preslikavo tega programa torej izvajamo tudi pri nas. Zanimivo pa je, da se tudi v Obzorju 2020 srečujejo z istimi operativnimi problemi kot mi, torej kako obvladovati vse večje število prijav, kako zagotoviti korektno recenzijo, kako plačati recenzente. Ob tem seveda naletimo na paradoks, da čim manj je denarja, toliko več je vlog.

Uspešnost Slovenije in podobnih držav na razpisih Evropskega raziskovalnega sveta je nizka, prevladujejo države, ki imajo raziskovalno okolje izjemno dobro in že tradicionalno urejeno ter imajo tudi ogromno lastnih sredstev. Najpomembnejše dejstvo v zvezi s tem je, da je uspeh v tem programu proporcionalen z domačimi vlaganji. Tu nas torej čaka ogromno dela, ni vse odvisno samo od odličnosti posameznega raziskovalca, ampak tudi od sredstev, ki jih ima na voljo. ARRS poskuša pomagati tudi na ta način, da projekte, ki so bili v Evropskem raziskovalnem svetu dovolj visoko uvrščeni, a vseeno niso uspeli priti do sredstev, financiramo prek t.i. komplementarne sheme.

Na koncu še vprašanje glede ARRS kot ustanove. Kako je s sredstvi za delovanje vaše agencije - ali ob obetu povečanja sredstev za financiranje znanosti upate na boljše čase tudi z vidika sredstev za delovanje agencije?

Žal ne, ampak delamo v danih razmerah. Poslovanje ARRS je bilo že v mandatu mojega predhodnika optimizirano glede na dana proračunska sredstva, najbolj se to kaže pri kadrih. Z nekdanjega števila 53 smo zdaj na 48 zaposlenih, ki nam jih dovoljuje kadrovski načrt. Pri tako nizkem številu se vsako zmanjšanje zelo pozna. Ob upoštevanju še drugih okoliščin, kot so bolniške odsotnosti, efektivno delamo še z nekoliko manjšim številom zaposlenih. Največji izziv, ki sodi pod okrilje delovanja ARRS, sicer predstavljajo stroški recenzentov oziroma recenzentskih postopkov. Naši honorarji za tuje recenzente že zdaj niso visoki oziroma primerljivi s tistimi v Evropski komisiji. Zato načrtujemo večje število oddaljenih, elektronskih evalvacij in zaradi tega zdaj nadgrajujemo informacijski sistem, kar bo omogočilo, da bodo vsi trije recenzenti podobno kot pri evropskih razpisih uskladili svoje ocene v enotno usklajeno oceno.

Ob financiranju raziskovalne dejavnosti precej pozornosti posvečamo tudi promociji znanstvenih rezultatov in transparentnemu vpogledu v aktualne podatke o financiranju. Želimo povečati tudi mednarodno prisotnost v organizaciji Science Europe, ki združuje javne agencije za financiranje raziskovalne dejavnosti. Pozitiven učinek te aktivnosti je tudi to, da pogosto pridobiš nove kakovostne recenzente, ki jih vedno primanjkuje.