Odgovornost za poročanje o znanosti tako na strani novinarjev kot tudi raziskovalcev

Znanost v slovenskih medijih je pogosto podana z izobraževalnega vidika, malo pa je kontinuiranega poročanja o znanosti kot o dogodku, meni urednica oddaje Frekvenca X na Valu 202 Maja Ratej. Želi si, da bi se o znanosti poročalo na dnevni ravni, da bi ta postala "tvorna osnova ali snov v informativnih medijih."

Odločevalci v medijih bi si morali po njenem mnenju za zgled vzeti predvsem tuje medije. Svetovni novičarski portali namreč znanost postavljajo kot pomembno, aktualno temo, ki lahko enakovredno konkurira politiki ali gospodarstvu.

Po mnenju urednice oddaje Ugriznimo v znanost na Televiziji Slovenija Renate Dacinger je znanost neizčrpen vir informacij in tem, ki pa jih je težko predstaviti. "Potrebuješ veliko časa, truda in znanja." Pri tem je dodaten izziv najti način, kako težko zgodbo podati na poslušalcu prijazen način, dodaja.

Da bi težave pri podajanju kompleksnih znanstvenih vsebin presegli, pa je po mnenju raziskovalke na Odseku za nanostrukturne materiale na Institutu Jožef Stefan Saše Novak nujna povezava med novinarji in znanstveniki. K temu stremi tudi projekt za popularizacijo znanosti Znanost na cesti, znanje in ideje na prepihu, ki ga vodi Novakova.

Pri kakovostnem in verodostojnem podajanju znanstvenih tem je velika odgovornost predvsem na strani novinarja, katerega naloga je, da se v temo poglobi v tolikšni meri, da lahko dovolj samozavestno o njej poroča, izpostavlja Ratejeva. Lastnosti dobrega novinarja znanosti je ponazorila z dobrim programerjem. Odlika slednjega je namreč v tem, da je njegova koda čim bolj jasna, kratka in vsem razumljiva. Enake lastnosti bi morali upoštevati pri upovedovanju znanstvenih vsebin, meni.

Problem novinarjev sicer vidi tudi v tem, da nimajo na voljo dovolj časa, da bi se v znanstvene vsebine poglobili. Novinarstvo namreč vse bolj postaja "hektična bitka," pravi Ratejeva, v kateri je potrebno sproducirati čim več prispevkov in tem. "Ob tem ne uspemo razviti globine do nečesa, kar pa je na področju znanosti nujno," poudarja.

Termini, kot sta znanost ali izobraževanje, so po njenem mnenju postali nekaj, kar je nepriljubljeno, zato jih želijo pri poročanju obiti. A bolj kot zabavanje in izobraževanje publike se ji zdi pomembno, da publiko spodbujajo k odgovornemu pristopu do znanstvene teme, o kateri se poroča. "Poslušalec vsebin, ki so povezane z znanostjo, naj bi bil vsaj malenkost bolj odgovoren do tem, ki jih je absorbiral."

Veliko škodo si pa znanstveniki delajo predvsem s tišino, so se strinjale udeleženke pogovora. Velikokrat zavzamejo obrambno držo, saj imajo občutek, da jih bodo novinarji pretentali ter zmanipulirali njihove izjave, opaža Ratejeva.

"Umikamo se, ker smo zapriseženi resnici in vedenju, tisti hip, ko ne govorimo le tistega, kar vemo, je to že slaba znanost - nekaj se kot znanost predstavlja, a to ni," je dodala Novakova.

Med slovenskimi znanstveniki miselnosti o promociji znanosti ne gojimo, ta ideja med njimi ni dobro sprejeta, je pojasnila Novakova, ki si želi, da bi tudi znanstveniki sami postali promotorji znanosti. "Želim si, da bi se to prepoznalo kot nekaj, kar je koristno ter potrebno, da bi tudi raziskovalci sami govorili o znanosti in podajali vsebine."

Udeleženke so izpostavile še, da pogrešajo ustanovo, ki bi povezovala znanstvenike in novinarje, ki bi "precedila dogajanje v znanstveni sferi ter te vsebine poskušala neodvisno spraviti do novinarjev." Po mnenju Dacingerjeve pa bi morali začeti že v procesu izobraževanja, z možnostjo usmeritve v področje znanstvenega novinarstva v višjih letnikih študija novinarstva.