Problem mikroplastike premalo prepoznan tako v javnosti kot pri vladi

Na svetu je bilo leta 2013 proizvedenih 300 milijonov ton plastike, od tega je okoli 10 odstotkov vsako leto konča v morjih. Za primerjavo: leta 1950 je bilo proizvedene okoli 1,7 milijona ton plastike, leta 1989 smo bili pri 99 milijonih ton. Razgradnja plastike traja več sto let, v tem času pa ta razpada na vedno manjše delce, ki skupaj z morskimi in celinskimi vodami lahko obkrožijo svet.

Plastični delci so nevarni tako za ljudi kot živali, je opozorila Monika Peterlin z inštituta za vode. Kopičijo se v organizmih, gre za rakotvorne snovi ter hormonske motilce. Živali se v plastiko lahko zapletejo in utonejo. Manjši delci lahko ob zaužitju poškodujejo prebavila živali in se celo nalagajo v njihovem mesu, kažejo svetovne raziskave. Skupaj z morskimi tokovi plastični delci vplivajo na biodiverziteto.

V slovenskem morju so raziskave inštituta pokazale na koncentracije od 150.000 do treh milijonov delcev mikroplastike na kvadratni kilometer. Gre za eno najvišjih koncentracij, doslej izmerjenih na svetu - primerljivi so le podatki iz severozahodnega dela Tihega oceana. K temu prispeva tudi relativna zaprtost Jadranskega morja ter prisotnost industrije. Je pa res, da v večini delov sveta raziskave sploh še niso bile opravljene.

Največ plastike v morje pripotuje po rekah; Pad je prinese 360 ton letno, Ren 330 ton letno, Donava 240 ton letno in švedska reka Dal šest ton letno, so pokazale raziskave, pri katerih je sodeloval inštitut. K onesnaževanju veliko prispevata gospodarstvo, pa tudi posamezniki - na slovenskih obalah je inštitut najpogosteje odkril cigaretne ogorke, embalažo za hrano, precej je bilo tudi koščkov stekla, je pojasnil Uroš Robič z inštituta.

Inštitut za vode RS je eden od 16 partnerjev iz sedmih držav, ki bodo v prihodnjih mesecih zaključili projekt DeFishGear, ki se nanaša na ravnanje z odpadno ribiško opremo v Jadranski regiji. Gre za 5,3 milijona evrov vreden projekt, ki ga je podprla EU, ne pa tudi slovenska država, je opozoril direktor inštituta Igor Plestenjak. Inštitut za vode ima sicer tudi edini laboratorij pri nas, ki lahko ustrezno preverja onesnaženost z mikroplastiko.

Pri projektu sodelujejo z ribiči, ki shranjujejo odpadke, ki se v njihove mreže ujamejo ob rednem ulovu. Najpogosteje v njihove mreže zaide prav plastika iz različnih virov. V projektu na slovenski strani sodeluje 38 ribičev, ki so od septembra 2014 mimogrede iz morja potegnili skoraj eno tono odpadkov.

Mikroplastika se v svetovnih morjih nabira že več kot 50 let, načinov, kako enormne količine teh odpadkov iz vode potegniti, pa ni, so še opozorili danes. Vsekakor bi moral vsak posameznik nemudoma poskrbeti, da zmanjša svoj prispevek - prvi korak predvideva ustrezno odlaganje svojih odpadkov. Med pogosto odkritimi odpadki v slovenskem morju se na primer pojavljajo palčke za čiščenje ušes, ki jih ljudje mečejo v kanalizacijo, namesto v koš za smeti.

Pozorni moramo biti tudi na izbiro oblačil in kozmetike, je opozorila Manca Kovač Viršek z inštituta. V slovenskem morju so namreč najpogostejša plastična vlakna, ki tja zaidejo s pranjem sintetičnih oblačil. Mikroplastiko pa vsebujejo tudi številni kozmetični izdelki - z enim pranjem obraza s takšnim sredstvom za luščenje kože na primer v vodo spustimo 100.000 delcev mikroplastike, je pojasnila.

Odzvati pa bi se morala tudi država, ki inštituta doslej pri njihovih raziskavah na tem področju ni posebej podprla. Kot je pojasnil Plestenjak, želijo s projektom DeFishGear nadaljevati, tudi če bodo morali za to nameniti lastna sredstva. Nujno je namreč vlagati v raziskave, ki bi prinesle ustrezne rešitve in ukrepe za vse bolj pereč problem mikroplastike.

Gre za doslej še precej neraziskano področje. In medtem ko strokovnjaki danes odkrivajo vedno nove zaskrbljujoče podatke o mikroplastiki, se že odpira vprašanje nanoplastike.

Med drugim bi bilo smiselno opraviti tudi analize pitne vode, ki sedaj pokrivajo le njeno kemično sestavo, ne pa tudi morebitnih plastičnih delcev - v svetu so raziskave mikroplastiko že odkrile v pivu, kamor naj bi zašla prav z uporabljeno vodo, so še opozorili na inštitutu.