Pod Gorjanci ponosni na znanstvenika Ernsta Macha in njegovo družino

V Turasu na Moravskem rojeni Ernst Mach (1838-1916), po katerem se imenuje Machovo število, ki se običajno uporablja za opis hitrosti nadzvočnega leta, je namreč med svojimi počitnicami bival pri starših na manjši družinski graščini v Velikem Slatniku pri Novem mestu in tam opravljal tudi nekatere izmed svojih poskusov.

Po besedah avtorja knjige Slatenska dolina in Machova dediščina pod Gorjanci, ki so jo pri Društvu upokojencev Novo mesto izdali ob letošnji stoletnici Machove smrti, ter člana omenjenega društva Marjana Hrena je Machova družina brez sina Ernsta, ki je takrat že živel na Dunaju, leta 1862 kupila graščino v vasi Veliki Slatnik in se z Moravske tja tudi preselila.

Od Machove graščine je sicer ostal le še obokan hlev, tem bolj živo pa je ostalo izročilo okoličanov, ki se spomnijo ugledne in napredne družine, predvsem očeta Johanna Macha in njegove žene, ki sta pokopana na slatenskem vaškem pokopališču in po katerih so poimenovali omenjeno približno devetkilometrsko krožno učno pot.

Oče, Johann Mach, je bil po Hrenovih podatkih v filozofiji izobražen humanist in poznavalec naravoslovja, na slatenskem Mahovem hribu pa je kot prvi v Evropi uspešno gojil japonske sviloprejke. Pomagal in svetoval je tudi mnogim sovaščanom, ki so kasneje omenjeni hrib poimenovali po njem.

Pri Machovih naj bi tudi večkrat prespal takrat v Novem mestu živeči pisatelj Janez Trdina, ki je spomin na to družino ohranil v svoji povesti Zakleti oreh, je dodal Hren.

Glede sina, Ernsta Macha, je poudaril, da se je ta prvenstveno ukvarjal z gibanjem teles v zraku. Posebno pozornost pa je namenil potovanju topovskih izstrelkov skozi zrak in t. i. dvojnemu poku. Fiziki so tudi po njem poimenovali t. i. Machovo število, pomembno na področju aero in hidrodinamike.

Znano je tudi Machovo načelo na področju zaznavanja s čutili in optična prevara, ki so jo poimenovali Machov trak.

Hren je še pristavil, da omenjena Machova pot, ki jo bodo z denarno pomočjo novomeške občine opremili tudi s trajnejšimi opozorilnimi ploščami, z naravnimi in s kulturnimi posebnostmi predstavlja omenjeno lokalno dediščino ter izročilo, ob njej pa je tudi več neokrnjenih studenčnih izvirov.