Ostanki citostatikov predstavljajo tveganje za okolje in za zdravje ljudi

Citostatiki ustavijo rast rakavih celic tako, da vplivajo na njihov genetski material in procese, ki uravnajo njihovo razmnoževanje. Vendar pa ti učinki niso omejeni le na rakave celice, genetski material in mehanizmi razmnoževanja celic v različnih organizmih so namreč podobni. Če so ostanki teh zdravil prisotni v vodnem okolju, je torej možno, da ogrožajo vodne organizme, še zlasti v primerih dolgotrajne izpostavljenosti.

Citostatiki v okolje pridejo preko izločkov bolnikov ali iz industrije, največji delež pa jih pride iz bolnišnic, preko komunalnih odpadnih voda v komunalne čistilne naprave. Na ta način lahko ostanki citostatikov pridejo v površinske vode, od tu pa tudi v pitno vodo, je pojasnila Filipičeva, sicer vodja oddelka za gensko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo.

Vprašanja, kolikšno tveganje za okolje in zdravje ljudi predstavljajo ostanki citostatskih zdravil v okolju, se je sistematsko lotila skupina raziskovalcev iz sedmih evropskih držav v okviru Evropskega projekta Cytothreat, ki ga je koordinirala Filipičeva.

V okviru projekta so na eni strani razvili nove kemijske analitske metode, da bi ugotovili, koliko ostankov citostatikov je v okolju, na drugi pa pridobil ekotoksikološke podatke ter na podlagi tega ocenili, ali predstavljajo tveganje za okolje in zdravje ljudi. V projektu so med drugim raziskovali vpliv citostatikov na vodne organizme, kot so alge in cianobakterije, vodne bolhe, ribe in rastline.

Raziskovalci so v standardne ekotoksikološke teste vključili tudi preučevanje genotoksičnih učinkov, kar je bil po besedah Filipičeve inovativen pristop projekta. Genotoksične snovi namreč povzročijo poškodbe dna, zaradi katerih pride do mutacij, ki se prenašajo na potomce, je pojasnila. Problematične niso le visoke koncentracije citostatikov, temveč tudi nizke, ki so razlog za mutacije v celičnem genomu.

Posledice mutacij pri ljudeh so zbolevanje za rakom, različne degenerativne bolezni in genetske mutacije. V okolju pa so posledice zmanjšano razmnoževanje organizmov, zmanjša se preživetvena sposobnost organizmov, pride lahko tudi do neravnovesja ekosistemov ter sprememb v biološki raznolikosti.

Presenetljive so bile denimo ugotovitve raziskovalcev, da eden izmed štirih preučevanih citostatikov - 5-fluorouracil, - genotoksične učinke pri dolgotrajni izpostavljenosti rib kaže že pri koncentraciji, manjši od 10 nanogramov na liter, ki naj ne bi predstavljala tveganja. Imatinib, ki je tarčno zdravilo, pa povzroča genotoksične učinke pri vseh organizmih, razen pri ribah, čeprav je v primerjavi z ostalimi citostatiki manj potenten. Toksikogenomske raziskave so pokazale tudi, da imatinib lahko deluje kot motilec hormonskega sistema.

Analiza tveganja na osnovi predvidenih okoljskih koncentracij pa je pokazala, da tveganje za okolje predstavljata predvsem dva od citostatikov, zajetih v raziskavo. Ob tem je po besedah Filipičeve treba upoštevati, da se v okolju pogosto nahajajo mešanice tovrstnih zdravil, pri čemer je učinek dveh pogosto večji, kot bi pričakovali zgolj na podlagi seštevka njunih koncentracij.

"Raziskave so pokazale, da je citostatike treba upoštevati kot onesnažila okolja, ki imajo lahko negativne vplive na okoljske populacije. Predstavljajo nevarnost, zato moramo z njimi ravnati previdno in odgovorno," je poudarila Filipičeva.

Ljudje lahko k odgovornemu ravnanju pripomorejo tako, da odslužena zdravila ne odvržejo v smeti, temveč jih odnesejo v lekarne. Državni organi pa bi morali po mnenju Filipičeve zagotoviti sredstva in projekte za nadaljnje raziskave.

V prihodnje bi bilo po njenih besedah smiselno raziskave povečati na večje število citostatskih zdravil, verjetno pa bo prišlo tudi do revizije navodil za oceno tveganja citostatikov. Nadalje bi bilo smiselno uvesti sistematični monitoring pojavljanja citostatskih zdravil v okolju, ki se zaenkrat izvaja le za tako imenovana prioritetna onesnažila, slej ko prej pa bo treba uvesti tudi mejne vrednosti dopustnih koncentracij v vodotokih, je še ocenila Filipičeva.

Metka Filipič

Filipičeva je vodja oddelka za gensko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, na Fakulteti za farmacijo pa je habilitirana kot redna profesorica za področje Toksikološke kemije. V zadnjih letih je velik del svojega znanstveno raziskovalnega dela posvetila raziskavam možnih genotoksičnih učinkov in posledic zaradi ostankov farmacevtsko aktivnih snovi na okolje in zdravje ljudi. Je članica več uredniških odborov uglednih mednarodnih revij in vključena v različna domača in mednarodna znanstvena in strokovna združenja.