Znanstveniki o povezavah slavnega avstrijskega feldmaršala s Slovenijo

Ob obletnici rojstva Josefa Radetzkega, katerega polno ime je bilo grof Johann Josef Wenzel Radetzky von Radetz, je Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU pripravil simpozij, na katerem je devet znanstvenikov z več vidikov razkrilo povezave med Radetzkim in Slovenci.

Simpozij so odprli z Radetzkyjevo koračnico, ki jo je Johann Strauss st. napisal leta 1848 in z njo počastil generalovo zmago pri Custozi. Udeležence sta uvodoma pozdravila tudi Borut Sajovic, župan občine Tržič, ki je sofinancirala simpozij, ter direktor ZRC SAZU Oto Luthar, ki je pozdravil tovrstno sodelovanje z občinami.

"Tudi starejšo zgodovino je treba predstaviti kot tvoren del slovenske zgodovine, ki se ni začela šele v 20. stoletju, temveč je precej stara. V tem okviru omenjamo znamenite može, ki so na tak ali drugačen način zaznamovali našo zgodovino," je o razlogih za organizacijo simpozija o Radetzkem povedal Miha Preinfalk z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU.

Kot je dejal, je bil znameniti vojskovodja, po rodu Čeh, simbol avstrijskosti, osrednja osebnost kulta, ki se je razvil v stari Avstriji in ki je to Avstrijo povezoval. Tako fizično kot tudi duhovno pa je bil povezan tudi s slovenskim prostorom. Fizične vezi ga vežejo predvsem na Ljubljano in Tržič, v duhovnem smislu pa je po smrti živel v slovenskem kolektivnem spominu.

"Spominjali smo se ga kot našega vojskovodjo, čeprav je bil po rodu Čeh. Nekdanja domovina do leta 1918 je bila Avstro-ogrska, zato je bil Radetzky tudi naš," je dejal Preinfalk.

V Ljubljani sta bila feldmaršalu Radetzkemu, ki je v mestu živel med letoma 1852 in 1856 ter prejel naziv častnega meščana, posvečena dva spomenika, po njem pa se je imenovala tudi cesta. Nekaj let je bil tudi lastnik Tivolskega gradu v Ljubljani, ki mu ga je cesar podelil v zahvalo za njegove vojaške uspehe. Na mestu današnjega Hotela Tivoli - Švicarija pa je v času bivanja na gradu Tivoli dal zgraditi počitniško hišo.

Oba spomenika so po ustanovitvi južnoslovanske države leta 1918 odstranili, saj nista več ustrezala spremenjeni identiteti Slovencev. "Po koncu monarhije je namreč zavel nov duh - vse, kar je bilo avstrijskega, je bilo zastarelost, vzpostavilo se je mnenje, da je bila Avstrija ječa narodov, in vse, kar je spominjalo na stare čase, je bilo potrebno odstraniti." Danes spomenika hranijo v Mestnem muzeju, ulico pa so preimenovali v Vidovdansko.

Radetzky in Tržič

Radetzky je pustil pečat v številnih krajih Habsburške monarhije. Eden od krajev, ki ima na njegovi poti posebno mesto, je tudi slovenski Tržič. Njegova izbranka Frančiška je bila namreč grofica Strassoldo iz Furlanije, katere mati je bila članica rodbine grofov Auerspergov s Turjaka. Prav preko tašče je Radetzky prišel do lastništva gradu Neuhaus v Tržiču.

V času njegovega bivanja v Tržiču je bilo po besedah Preinfalka mesto v težkem obdobju, saj sta ga prizadela francoska okupacija ter velik požar leta 1811, v katerem sta pogorela večji del mesta ter grad v lasti Radetzkega.

Takrat aktualna francoska oblast je po besedah direktorice Tržiškega muzeja Jane Babšek prizadetemu mestu pomagala z denarno pomočjo, del katere je pripadal tudi Radetzkemu. Slednji se ji je odrekel ter jo namenil za pomoč pogorelcem. Želja po pomoči prebivalcem je spodbudila tudi njegove številne gospodarske dejavnosti v Tržiču, ki pa niso obrodile sadov. Zaradi izgub je gospostvo prodal, s čimer se je zaključilo Radetzkjyevo 12-letno delovanje v Tržiču, je še dejala Babškova.

Radetzkjyevo družinsko življenje je bilo sicer v znamenju stalnega pomanjkanja, ki je kasneje pestilo tudi njegove potomce. Imel je osem otrok, od tega pet sinov, ki so vsi sledili očetovim vojaškim stopinjam.

Eden od njegovih biografov je nekoč zapisal, da naj bi Radetzky v Italiji imel tudi štiri nezakonske otroke ter da je živel življenje hedonističnega aristokrata. Novejši biografi pa menijo, da so govorice izmišljene ter da so njegove finančne težave predvsem odraz velike družine in večkratnih selitev. Nekateri celo pravijo, da je bil v to prisiljen, da je lahko zadostil visokim zahtevam in pričakovanjem, povezanih z njegovim visokim položajem, je še pojasnil Preinfalk.

Sposoben poveljnik, organizator in pogumen človek

Radetzky je bil rojen na gradu Trebnice na Češkem v vojaški družini, zaradi česar se je že kot otrok zanimal za vojsko. Svojo bleščečo vojaško kariero je začel kot kadet leta 1784. Sodeloval je na vseh pomembnih bojiščih francoskih revolucionarnih vojn, kasneje je prevzel vodenje avstrijskega generalštaba ter pripravil načrt za odločilno bitko pri Leipzigu leta 1813.

Z izbruhom revolucij leta 1830 je bil prestavljen v Severno Italijo, kjer je leta 1831 prevzel poveljstvo nad avstrijsko italijansko armado. Kljub temu da je Radetzky v tistem času po besedah Stergarja "na Dunaju veljal za preroka katastrofe s halucinacijami in ostarelega nergača," je vojsko temeljito reorganiziral in jo s stalnimi manevri pripravil na nov spopad.

Po vstaji v Italiji leta 1848 je po več porazih z zmago pri Custozi zasedel Milano, odločilna pa je bila zmaga v bitki pri Novari. Po koncu spopadov je bil vse do leta 1857 vojaški in civilni guverner lombardsko-beneškega kraljestva.

Vsem svojim vojakom je po besedah Mihe Šimaca s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani dajal gotovost in stabilnost, zlasti v časih revoltnih dogodkov okoli leta 1848, "predstavljal je varstvo ali zadnji ščit Avstrije," zaradi česar se je uveljavil lik "očeta Radetzkega".

Tudi Radetzkyjeva koračnica se po besedah Preinfalka interpretira kot skupna točka vseh avstrijskih dežel. "Obstaja podatek, da so ob bitki leta 1866, ko je bila morala vojske najbolj na dnu, pripeljali orkester, ki je zaigral Radetzkyjevo koračnico, ta pa je vojake napolnila z bojno energijo. Številni umrli vojaki so v oporokah celo izrazili željo, da se na pogrebu igra omenjena koračnica."

Kot je še dejal Šimac, je Radetzky postavil standarde, kako bi častnik moral skrbeti za svojega vojaka, zato je bila primerjava drugih generalov z Radetzkyem največja čast, ki jih je takrat lahko doletela.

Radetzky je umrl v Milanu leta 1858.