V Atriju ZRC večer v spomin na etnologa in pedagoga Vinka Möderndorferja
Ljubljana, 22. novembra - V Atriju ZRC bodo drevi pripravili večer, posvečen etnologu, pedagogu in politiku Vinku Möderndorferju (1894-1958). Prireditev bo uvedel dokumentarni film, nastal v produkciji RTV Slovenija, Tisti, ki je zgradil šolo, nato pa bodo predstavili letos izdano knjigo o Möderndorferjevem življenju in delu Kar ustvariš ostane. Svetu cvet. Tebi rane.
O knjigi bosta spregovorili sourednica knjige Ingrid Slavec Gradišnik in etnologinja Saša Poljak Istenič z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Delo je izdala Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Pogovor bo povezovala Mirjam Milharčič Hladnik z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, ki je tudi avtorica enega od poglavij v knjigi.
Prireditve se bosta udeležila tudi priznana umetnika, Möderndorferjeva vnuka, režiser in scenarist dokumentarca Vinko Möderndorfer mlajši in soscenaristka Vita Mavrič.
Na njeno pobudo sta Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU in oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti Univerze leta 2014 pripravila dvodnevni simpozij, posvečen Möderndorferjevemu življenju in delu.
Möderndorfer se je rodil na avstrijskem Koroškem, kot učitelj pa je bil angažiran na slovenski strani meje, med drugim v Mežici. Zbiral je izročilo o ljudskem zdravilstvu, šegah, navadah, verovanjih ter raziskoval družbeno in politično življenje prebivalcev na Koroškem.
Kot so zapisali na ZRC SAZU, se presenetljivo sodobno, skoraj stoletje po dogodkih, berejo začetki njegove zgodbe: kot učitelj in član socialistične stranke je v Mežici opozarjal na ranljivost in izkoriščenost porajajočega se delavskega sloja, rudarjev. Dosegel je, da je lastnik mežiškega rudnika, britansko podjetje, pravično plačeval davke in iz te vsote je zrasla stavba mežiške meščanske šole. Po krivem so ga obtožili poneverb pri izgradnji vodovoda in leta 1927 je šel prvič v zapor.
Kot poslanec v mariborski oblastni skupščini se je zatem še naprej zavzemal za doslednejše uresničevanje načel socialne države, od pokojnin in podpore za rudarje do dodatnih zdravnikov stažistov in financiranja obrtnega šolstva. Je avtor knjig Boji in napredek Mežiških rudarjev ter Slovenska vas na Dolenjskem, ki sta kritični družboslovni monografiji. Ob angažiranem poklicnem učiteljskem delu in javnem delovanju je zbiral, urejal in objavljal slovensko ljudsko izročilo, med drugim je poskrbel za natis koroških pripovedk z Mojco Pokrajculjo.
Kot so so zapisali pri ZRC SAZU, je bil v medvojnem podtalnem komunističnem gibanju po nekaterih virih eden od vodilnih akterjev, prijateljeval je med drugim s Prežihovim Vorancem in Dragotinom Gustinčičem. Po vojni so ga, obtoženega informbirojevstva, poslali na Goli otok. Umrl je šest let po prihodu iz taborišča, star 64 let.