V Mariboru zagnali demonstracijski laboratorij za kemično recikliranje tekstila

V projektu Resyntec, ki razvija inovativne tehnologije za predelavo ločeno zbranih tekstilnih odpadkov, ki bi sicer končali v sežigalnici ali na deponiji, sodeluje 20 partnerjev iz desetih držav. Med njimi so trije slovenski, in sicer Univerza v Mariboru, podjetje Tekstina ter Inštitut za okoljevarstvo in senzorje IOS, ki je tudi sokoordinator in tehnični vodja projekta.

Pred dnevi so na mariborskem Pobrežju zagnali demonstracijsko linijo, ki ima po besedah tehnične direktorice projekta Aleksandre Lobnik z mariborske fakultete za strojništvo in IOS lahko veliko uporabno vrednost, saj je namenjena raziskavam ter razvoju pridobivanja sekundarnih surovin iz različnih vrst odpadkov, ne samo tekstilnih.

Glede na to, da nova evropska zakonodaja nalaga državam članicam EU znatno povečanje deleža ponovno uporabljenih in recikliranih komunalnih odpadkov (55 odstotkov do leta 2025 in 65 odstotkov do leta 2035), ima projekt izjemne tržne možnosti. To kaže tudi dejstvo, da se za njegovo uporabo zanimajo tudi multinacionalke.

"V juniju so predvsem partnerji projekta tisti, ki jim ponujamo te storitve, s 1. julijem pa bo linija na voljo vsem, ki želijo razmišljati trajnostno," je za STA povedala Lobnikova. "Veliko tekstilnih podjetij se je zavezalo trajnostnemu razvoju, tudi zakonodaja jih bo zavezovala k temu, zato bodo zelo intenzivno iskala rešitve. Mislim, da je to ena od priložnosti zanje, zato je tudi velik interes. Imamo zelo veliko dogovarjanj, ni pa še nobena pogodba podpisana," je pojasnila.

Tekstilne odpadke obdelujejo s kemično depolarizacijo in encimatsko razgradnjo. Projekt je pomemben, ker prvič rešuje tudi tekstilne mešanice, kar do sedaj ni bilo mogoče. Pri tekstilu namreč ponavadi ne gre samo za en tip vlaken, ampak tudi celulozo, volno, poliamid in poliester, se pravi naravne in sintetične materiale, večina tekstila pa je tudi mešanica teh različnih tekstilnih vlaken. "To predstavlja več kot 94 odstotkov celotnega tekstila, ki je na trgu," je povedala Lobnikova.

Omenjen laboratorij omogoča razgradnjo tekstila do osnovnih kemikalij. Iz celuloze na primer dobijo glukozo in posledično bioetanol, ki se lahko uporablja za pridobivanje energije. Iz volne pridobijo proteine, ki se lahko uporabljajo namesto strupenih formaldehidnih smol, ki se uporabljajo za lepljenje lesnih panelov. Iz sintetičnih vlaken pa je mogoče pridobiti nova vlakna za nove tekstilne ali plastične izdelke.

Celotna količina odpadnega tekstila, ki nastane v EU, je ocenjena na skoraj 16 milijonov ton na leto. Glede na to, da so odpadki za številna podjetja velik strošek, Lobnikova verjame, da bodo v njihovi ponovni uporabi videla izjemno poslovno priložnost. "Odpadek, ki je zdaj strošek, lahko postane dobičkonosen," je prepričana.

"To, kar imamo v Mariboru, je samo demonstracijski laboratorij, ki omogoča optimizacijo procesa, da se lahko kasneje zgradi industrijska naprava," je dodala. V končni obliki bi namreč lahko šlo za naprave, ki bi lahko obdelale več ton tekstilnega odpadka dnevno.

Poleg posredovanja doslej dognanih procesov na trg naj bi v IOS s partnerji v prihodnje delali tudi na nadaljnjem razvoju postopkov obdelave odpadkov. "Ni problematičen samo tekstil, odpadkov imamo še mnogo več, zato že razvijamo nove tehnologije, v katere bomo poskušali vključiti razgradnjo še ostalih plastik in materialov," je še povedala Lobnikova.