Arheolog Andrej Gaspari za STA: Največja grožnja podvodni dediščini je odsotnost skrbi zanjo
Ljubljana, 1. avgusta - Slovenija se lahko pohvali z bogato kulturno dediščino v potopljenih okoljih. Leta 2008 je ratificirala Unescovo Konvencijo o varovanju podvodne kulturne dediščine. Kot je za STA povedal arheolog Andrej Gaspari, je največja grožnja podvodni dediščini odsotnost skrbi zanjo, ki odpira prostor nenadzorovanim posegom.
Konvencija o varovanju podvodne kulturne dediščine je bila leta 2001 sprejeta na sedežu Unesca v Parizu z namenom pravne in praktične zaščite arheoloških ostalin na dnu svetovnih oceanov, morij in celinskih voda ter spodbujanja raziskovanja tega segmenta kulturne dediščine in uskladitvi standardov dela na mednarodni ravni. Doslej je k njej pristopilo okoli 60 držav.
Lahko poveste nekaj več o sami konvenciji?
Konvencija je sestavljena iz dela, ki je glede na občutljivost pravne regulacije dejavnosti v mednarodnih vodah nekoliko bolj političen, in aneksa, ki vsebuje postopke, protokole in standarde dela, skratka vse tisto, kar arheologe opolnomoči za kompetentno in strokovno vodene posege v podvodno dediščino. Tu je postavljena distinkcija do pojava, ki je bil v času oblikovanja konvencije v ospredju in ki se sicer dogaja še danes - lova za zakladi v mednarodnih vodah ali v manj razvitih okoljih, kjer pri odločevalcih pogosto vladata pomanjkanje odnosa ali nerazumevanje pomena te dediščine. Vodi ga pohlep tistih, ki hočejo na razmeroma lahek način priti do vsebine potopljenih ladij, za katere je v virih dokumentiran dragocen tovor. Tako se med drugim oblikujejo konzorciji, ki investirajo v nakup opreme ter pridobijo soglasja držav, v katerih morjih se ta dediščina nahaja, nato pa se na veliko izkopava in dviga vrednejše predmete brez resne skrbi za ostaline plovila in opreme. Ob tem stroka pri tovrstnih podvigih reševanja večinoma nima dostopa ali pa je ta omejen na prisotnost posameznikov, ki naj bi projektu dali nekakšno legitimnost.
Kakšna je bila vloga Slovenije v procesu njene uveljavitve?
Slovenija je imela v procesu uveljavitve konvencije pomembno vlogo. Že precej pred njenim sprejemom leta 2008 smo s kolegi iz Hrvaške, s katerimi smo že tradicionalno povezani v projektih in raziskavah, zastopali načela konvencije. Tu bi poudaril, da je bila naša regija pozneje eden njenih glavnih promotorjev, ki so veliko pripomogli k temu, da so določene države lažje prepoznale svoje motive. Nekatere so seveda imele zadržke, pa čeprav gre za dobro in jasno napisno konvencijo, ki ne posega v mednarodno pravo morja. Ti zadržki so bili povezani z občutljivimi zadevami, kot so nacionalne jurisdikcije obalnih držav pri dejavnostih v stični coni in ekskluzivni ekonomski coni, lastninska pravica države nad potopljenimi ladjami in letali pod njeno zastavo, načelo "finders-keepers" in tako naprej, kjer seveda pogosto vstopijo v igro ekonomski motivi in drugi interesi držav.
Na junijskem zasedanju držav pogodbenic konvencije ste bili ponovno izvoljeni v znanstveno-tehnično posvetovalno telo konvencije. Kakšne so naloge omenjenega telesa?
To je res že moj drugi mandat. Sicer pa gre za organ konvencije, ki s strokovnim mnenjem opremi odločitve o posameznih vprašanjih, problematikah in pobudah, tudi nevladnih organizacij, ki jih nato na sestankih sprejemajo države pogodbenice konvencije. Poleg tega sprejema oz. se izreka o etičnih kodeksih in raznih priročnikih, ki so pomembni še zlasti za tiste države, kjer to področje ni ustrezno urejeno, saj obravnavajo od pristopov k raziskavam, od načrtovanja posegov ter finančnih, okoljevarstvenih, konservatorskih, publicistčnih, razstavnih in promocijskih momentov.
V Sloveniji se podvodno kulturno dediščino raziskuje z arheološko metodologijo, prilagojeno delu v podvodnem okolju. Definicija arheoloških ostalin je namreč tako široka, da obsega praktično vso podvodno kulturno dediščino, vključno z ostalinami vojnih konfliktov prve polovice 20. stoletja.
Kot že rečeno, ima Slovenija bogato kulturno dediščino v potopljenih okoljih. Lahko izpostavite nekatera najpomembnejša najdišča?
Absolutno je arheološki fenomen reka Ljubljanica. To je naša osrednja zgodba, s katero lahko brez dvoma gremo v pripravo predloga za vpis na Unescov seznam. Gre za izjemno kompleksno in večplastno najdišče, kjer je na 19 kilometrov dolgem toku reke čez Ljubljansko barje mogoče spoznati različne zgodbe z različnimi kronološkimi in kontekstualnimi ozadji ter najdbami, ki so že dlje časa zelo prepoznavne tudi v mednarodnem znanstvenem okolju. Posamezni elementi tega fenomena sicer imajo primerjave v kakšnih drugih evropskih ali svetovnih rekah, a ne v tako kompleksnem smislu, kot je to prepleteno pri Ljubljanici, kjer smo našli od plovil iz različnih obdobij, do ostankov darovanj in odplavljenih naselbinskih plasti, ki segajo od kamene dobe pa vse do danes. V rečnem koritu, na brežinah in na bregovih je shranjen cel palimpsest dogajanj, ki skupaj z naravnim ambientom Ljubljanskega barja in drugimi arheološkimi najdišči tvori neprecenljivo zgodbo, ki jo je treba le še tesneje povezati ter dobro predstaviti in argumentirati.
In kako je z arheološko dediščino v morju?
Javnosti je manj znana dediščina na morskem dnu slovenskega dela Tržaškega zaliva. Raziskave so sicer zaradi prevladujočega mehkega sedimentnega dna precej zahtevne, saj je na eni strani delno ali v celoti pokopane stvari težje odkriti, na drugi strani pa so ravno zaradi "neopaznosti" precej bolj izpostavljene škodljivim vplivom. Naš morski prostor je zelo obremenjen z različnimi rabami drugih deležnikov, med katerimi poskušamo čimbolj celovito ovrednotiti tudi vplive uporabe pridnenih mrež in najti ustrezne rešitve. V okviru politik načrtovanja rabe morskega okolja vedno tesneje sodelujemo z drugimi resorji, zato pričakujem tvoren razvoj dogodkov tudi v okviru pomorskega prostorskega načrtovanja.
Ker se je s transgresijo morja del kopnega znašel pod morsko gladino, domnevamo tudi na morskem dnu najdišča, ki so se primarno nahajala na kopnem. Prva so morda že iz mezolitika ali mlajše kamene dobe, izjemno pomembne pa so ostaline iz rimskega obdobja. Tu imamo na eni strani razbitine ladij na morskem dnu in drugo pomorsko infrastrukturo, ki je zaradi tektonskega pogrezanja naše obale oz. relativnega dviga morske gladine danes delno ali v celoti potopljena. Gre za vrsto najdišč, od rimskih ribogojnic v Jernejevi dragi pri Ankaranu do pristanišča in obmorske vile v Seči, ki so izjemno zanimiva, vendar v mednarodnem okolju še ne dovolj znana.
Ob Ljubljanici so pomembne še nekatere notranje vode...
Med ostalimi notranjimi vodami bi izpostavil Blejsko jezero, ki smo ga po obdobju uspešnih raziskovanj, ki jih je pred desetletji opravil Narodni muzej Slovenije v sodelovanju s takratno Zaščitno enoto milice, resneje raziskovali leta 2006 v okviru zaščitnih raziskav pred gradnjo kanalizacije po dnu jezera ter potrdili obstoj kultnega mesta na izlivu Jezernice pri Mlinem, saj smo našli že drugi bronasti meč iz pozne bronaste dobe. Meč je skupaj s tistim, ki je bil najden leta 1972, skoraj brez dvoma pokazatelj ritualnega dejanja. Najden je bil lučaj od obale, kar kaže na to, da se tam ni znašel po naključju. Letošnje raziskave pa so dopolnile naše vedenje o najdišču bliže današnjemu turističnemu središču kraja, ki beleži zgodnjesrednjeveško oz. visokosrednjeveško fazo. Gre za plitvino v bližini obale, na kateri je morda stala lesena ploščad, podobno kot se jo domneva na Hodiškem jezeru na Koroškem.
Omeniti moram tudi potenciale Bohinjskega jezera, Lahinje v Beli krajini in zlasti spodnjega toka Krke, ki je zaradi spleta okoliščin še nismo začeli sistematično raziskovati. Presenetljiva odkritja so prinesle tudi zaščitne arheološke raziskave na reki Savi pred gradnjo hidroelektrarn v letih 2004 in 2005, kjer smo poleg redkih antičnih predmetov, npr. rimske sponke, odkrili množico različnega orožja iz druge svetovne vojne.
Kaj je največja grožnja potopljeni kulturni dediščini?
To je zagotovo odsotnost skrbi zanjo. Izkušnje narekujejo čim tesnejše povezovanje z lokalnimi skupnostmi, saj je prisotnost stroke in njeno sodelovanje z okoljem, tudi kar se tiče fizičnih aspektov varovanja, daleč najbolj uspešno, da ne omenjam učinkov promocije in drugih načinov osveščanja. Drugo pa so posegi v vodno okolje oz. prostorski razvoj in umeščanje infrastrukturnih objektov ali rabe, ki potopljeno arheološko dediščino fizično ogrožajo ne le s samimi posegi temveč tudi tudi z vplivi, ki so posledica posegov.
V morju so zadeve še kompleksnejše...
Pri registriranih najdiščih je javni interes zaščiten z običajnimi mehanizmi varstva kulturne dediščine, specifično arheoloških najdišč, ki poteka po načelu onesnaževalec plača in v skladu s postopki preventivne arheologije, na morskem dnu pa so zadeve kompleksnejše, saj ne gre samo za registrirana najdišča. Zaradi omenjenih lastnosti dna sami celotno teritorialno morje Slovenije razumemo kot potencialno arheološko najdišče, saj ostaline niso nujno vidne s prostim očesom na površini in se včasih odtegujejo tudi najsodobnejšim tehnologijam daljinskega zaznavanja. Podpora ministrstva za kulturo omogoča, da s potapljači Zavoda za podvodno arheologijo letos pod okriljem Centra za preventivno arheologijo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) in v sodelovanju s strokovnjaki piranske območne enote ZVKDS in Morske biološke postaje Piran že drugo leto na morju sistematično raziskujemo in dokumentiramo evidentirane lokacije z namenom vrednotenja njihovega pomena in priprave ukrepov varstva.
Več na https://misli.sta.si/.