Na Inštitutu za narodnostna vprašanja predavanje o slovenskih Nemcih s poudarkom na Kočevarjih

Slovenske Nemce bi na ozemlju današnje Slovenije po besedah Anje Moric razdelili predvsem v tri skupine; ob koncu desetega stoletja so se Nemci naseljevali v mesta in trge, druga skupina je prišla v 13. in 14. stoletju s srednjeveško rovtarsko kolonizacijo, kamor sodijo soriški Nemci in Kočevarji. Zanje je značilno, da so bili predvsem poljedelci, ob tem da so se Kočevarji ukvarjali s prodajo izdelkov domače obrti in kasneje trgovsko dejavnostjo. Zadnja skupina so apaški Nemci na območju Apaškega polja na Štajerskem in Nemci v štirih vaseh na severozahodu Prekmurja.

Glede na podatke popisa prebivalstva iz leta 2002 se je v Sloveniji za Nemce izreklo nekaj sto ljudi. Pred drugo svetovno vojno je nemškogovoreča skupnost na takratnem ozemlju Slovenije štela približno 30.000 pripadnikov. Na Kočevskem je bilo 177 naselij kočevskih Nemcev, od tega jih sedaj 112 več ne obstaja. Nemškogovoreča skupnost na ozemlju današnje Slovenije je množično izseljevanje ter izgon doživela predvsem med drugo in po drugi svetovni vojni.

Slovenski Nemci so v današnjih časih združeni v okviru dveh krovnih organizacij Zveze kulturnih društev nemškogovoreče narodne skupnosti v Sloveniji, ki si prizadeva za ustavnopravno rešitev, ter Zveze kočevarskih organizacij, ki je usmerjena predvsem k ohranjanju identitete in kulturne dediščine slovenskih Nemcev.

Kočevarji danes živijo v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji, ZDA in Kanadi. Njihovo narečje je kočevarščina, ki pa je kritično ogrožen jezik glede na Unescov atlas ogroženih jezikov. V Sloveniji ni družine, ki bi znotraj družine govorila kočevarščino vsakodnevno, je ob tem opozorila Anja Moric na predavanju z naslovom Slovenski Nemci - identiteta in dediščina nekdanjih sosedov.

Na območju kočevskih Nemcev lahko po njenem sicer govorimo o pozabljeni večjezičnosti, na kar med drugim nakazujejo tudi dvojezične pesmi, ki jih je najti tudi na Štajerskem.

Slovenski Nemci v diaspori glede na njeno raziskovanje čutijo močan občutek pripadnosti nekdanji domovini, a gre pri tem za regijsko pripadnost, Kočevju ali Štajerski, in ne toliko za pripadnost državi Sloveniji. Se pa je obiskovanje stare domovine povečalo zlasti po letu 1991.

Interpretirati kulturno dediščino na Kočevskem bi bilo po njenih besedah dobro delati vključujoče, z mislijo na večkulturnost tega območja, "ker se zgodovina Kočevske ni začela po drugi svetovni vojni", hkrati pa bi morali "prejšnjo dediščino preteklih prebivalcev nekako ponotranjiti, vzeti za svojo ali vsaj priznati, da je tam nekoč obstajala".

Kot je še dejala, bi morali odpraviti pozabo tragičnih in neprijetnih dejstev, odkrito govoriti o nacizmu, povojnih pobojih in delovnih taboriščih na Kočevskem po drugi svetovni vojni, o vseh temah, o katerih se do danes dejansko ni govorilo in so "nekakšen madež na našem kolektivnem spominu", je še dejala in pozvala k vzpostaviti dialoga.