Okrogla miza: Za prilagajanje na podnebne spremembe ključna družbeno soglasje in politična podpora

Okrogla miza z naslovom Vloga znanosti in inovacij pri prilagajanju na podnebne spremembe, ki jo je organizirala ena osrednjih raziskovalnih ustanov v državi v sodelovanju z gibanjem Mladi za podnebno pravičnost, je izhajala iz opozorila, da so podnebne spremembe že na točki, ko močno vplivajo na človeštvo. Zato je poleg blaženja podnebnih sprememb nujna tudi prilagoditev na njihove posledice.

V tej luči organizatorji kot nujno vidijo razvoj in implementacijo tehnoloških inovacij. Ker pa te nimajo učinka, če ne preidejo v splošno rabo, je pomembno razmisliti, kako jih približati širši javnosti in omogočiti njihovo skupnostno rabo, so poudarili v vabilu.

Blaž Likozar s Kemijskega inštituta je povedal, da na raziskovalno-razvojnem področju že občutijo vse večji pomen prilagajanja na podnebne spremembe in da ta razmišljanja postajajo vse bolj aktualna.

Danijel Crnčec s Fakultete za družbene vede v Ljubljani je opozorili, da je bilo donedavno v ospredju vprašanje blaženja podnebnih sprememb, nato pa je pariški podnebni sporazum prilagajanje podnebnim spremembam postavil na višjo raven in jo praktično izenačil z blaženjem.

Ob prizadevanjih za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov namreč človeštvu po njegovem preostane samo dvoje - da se bodisi prilagodi ali pa ne stori ničesar in trpi posledice. Primeri dobre prakse v Sloveniji po njegovih besedah obstajajo, a na sistemski ravni državi manjka še veliko, tudi pri pripravi ustreznih politik na področju prilagajanja podnebnim spremembam.

Tom Turk z ljubljanske biotehniške fakultete je ocenil, da zavedanje o pomenu prilagajanja podnebnih sprememb nedvomno obstaja, a so ukrepi nezadostni. Lahko se pogovarjamo o tehnoloških rešitvah, a brez sodelovanja politike stopicamo na mestu in bomo še naprej, je bilo njegovo sporočilo.

Čeprav lahko vsak posameznik sam prispeva k bolj okoljsko odgovornemu življenju, brez soglasja v politiki pri varovanju okolja in energetiki ne bo mogoč večji preskok, je prepričan. Z vsako vlado je na tem področju slabše, je opozoril. To ni samo slovenska težava, ampak gre za svetovni problem, je dodal in izrazil skrb, da se bomo po koronski krizi vrnili v staro normalnost in ne v novo, boljšo.

Likozar je kot velik izziv glede novih tehnologij v energetsko intenzivnih panogah izpostavil to, da so drage, tehnološko nepreizkušene in tvegane. Zato za industrijo, če ni širšega družbenega dogovora, niso tako zanimive. Tudi spremenjene zahteve potrošnikov in družbe kot celote bodo zato ključne, je dodal in omenil še potrebo po večjih spodbudah sodelovanju med znanostjo in gospodarstvom.

Za implementacijo novih tehnologij do leta 2050 bodo tako ključne tudi družbene inovacije in prav to je trenutno največji izziv, je povedal Crnčec. Tilen Sever iz Steklarne Hrastnik je prav tako opozoril, da se zatakne pri implementaciji novih tehnologij, tudi zaradi neustrezne zakonodaje.

Kot primer dobre prakse pri uvajanju novih tehnologij v proizvodnjo so na okrogli mizi izpostavili prav pilotni projekt hrastniške steklarne in Kemijskega inštituta. Kot je povedal Sever, so projekt zmanjšanja izpustov pri energetsko potratnem taljenju stekla začeli leta 2017. Primarni energent pri taljenju je danes v steklarni zemeljski plin, zamisel pa je, da bi ga sčasoma popolnoma zamenjali z vodikom. Menjava zemeljskega plina z vodikom je namreč precej hitrejša od prehoda na električno peč, je pojasnil. Tak sistem je tudi zelo prožen, saj je mogoča kombinacija dveh energentov.

Projekt je zdaj v zaključni fazi, načrtujejo pa že njegovo implementacijo v dejanski proizvodnji. V prvi fazi pričakujejo do 20-odstotno znižanje izpustov toplogrednih plinov, končni cilj pa je steklarno postopno čim bolj razogljičiti.

Sami so se za tak korak odločili zaradi pritiska kupcev. Delajo namreč z uglednimi znamkami, ki imajo vse večje zahteve glede trajnostnosti proizvodnje. Za večjo privlačnost takšnih naložb, ki so v osnovi za industrijo tvegane, zato vidi informiranje porabnikov glede pomena trajnostnih proizvodnih procesov.

Beseda je v razpravi nanesla tudi na področje kmetijstva in gozdarstva. Luka Juvančič z ljubljanske biotehniške fakultete je med drugim spomnil, da je kmetijstvo pomemben povzročitelj podnebnih sprememb in da cilji kmetijstva, kot je zagotavljanje hrane, niso vedno v sozvočju s cilji znižanja izpustov. Primer za to je živinoreja, ki je ključni del slovenskega kmetijstva in ustvarja precejšnje emisije.

So pa lahko v takšnem kontekstu inovacije pomembne za izboljšanje snovne učinkovitosti, torej zmanjšanje izpustov na enoto proizvodnje (npr. pri krmljenju ali gnojenju). Izpostavil je še stranske proizvode primarne proizvodnje, ki jih še vedno preveč zavržemo in ne izrabljamo dovolj v energetske namene. Ker trenutne nizke cene nafte in plina ne morejo obstati na dolgi rok, je treba razvijati bioosnovane tehnologije, je dejal.