Mineva 80 let od odkritja jame Lascaux

Prvi se je v podzemnih jamah znašel Marcel Ravidat, ki je nato na odkrivanje povabil še prijatelje Jacquesa Marsala, Georgesa Agnela in Simona Coencasa. Prvi so videli del od skupaj več kot 2000 stenskih risb iz kamene dobe, stare 17.000 let. Zgodovina je skušala v osmih desetletjih razvozlati vsebino vseh slik, a več kot dve tretjini še nista povsem jasno določeni.

Zanimanje za odkritje je bilo v prvih dneh izjemno, jama pri Montignacu na jugu Francije pa težko dostopna. Danes je obiskovalcem na voljo rekonstrukcija najdb, ki so jo Francozi izdelali z milimetrsko natančnostjo. Kopija se imenuje Lascaux IV, v njej pa niso natančno prenesene le slike, ampak tudi jamski zidovi skupaj s špranjami. Rekonstruiran je tudi vhod v jamo, ki ga je četverica uporabila pred 80 leti, njim v čast pa oblikovana 4,5 kilometra dolga pot za pešce.

Gre že za drugo rekonstrukcijo jame, ki delno nadomešča kopijo Lascaux II iz leta 1983. Ta je doživela usodo številnih popularnih razstavišč, saj so obiskovalci poškodovali risbe. Oblikovati pa se je začela tudi plesen, podobno kot na originalnem najdišču, ki so ga zato leta 1963 za javnost zaprli. Medtem so obnovili tudi Lascaux II, ki je nekakšna razbremenilna točka za Lascaux IV. Lascaux III se imenuje potujoča razstava o najdbi, ki gostuje po muzejih sveta.

Najbolj znani so morda motivi bikov in konj na stenah. Najbolj pa preseneča natančnost risb, saj ljudje pred 17.000 leti niso imeli tehničnih pripomočkov za natančno slikanje po stenah. Nekateri so jamo zato poimenovali tudi za Sikstinsko kapelo kamene dobe, od leta 1979 pa je na spisku Unescove kulturne dediščine.

Raziskave so pokazale, da so praljudje bele apnenčeve stene porisali z različnimi barvami iz zemljine, v jami pa so uporabljali svetilke, za katere so uporabljali maščobo. Pri izdelavi barv so bili iznajdljivi, saj so z uporabo različnih zemljin, pomešanimi s kovinami, dobili tudi oker, rdečkaste in rumene odtenke barve, z manganovimi oksidi celo črno. Zemljo in prah so zmešali z vodo ter to s pomočjo šopov rastlin ali pa celo golimi rokami nanesli na stene, kjer so nastajale podobe.

Večino 2000 risb predstavlja živali. Sam pomen pa je še vedno uganka. Dolgo je prevladovala domneva, da so slike povezane z lovom. Po drugi strani pa arheologi trdijo, da pri upodobljenih živalih ne gre za vrste, ki so jih praljudje najbolj pogosto lovili. Še več, vrste jelenov, ki je bila najbolj pogosti plen takratnih lovcev, na risbah sploh ni.

Strokovnjaki zato slike povezujejo tudi z religioznimi vsebinami ali kulti. Več sto ostankov kremenčevih kamnov pa dovoljuje tudi domnevo, da so se v jamah odvijali obredi ali pa da so tem delali takratni obrtniki.

Ob živalih je med vsemi risbami upodobljen le en človek, ki ima ptičjo glavo in s predimenzioniranim spolnim udom stoji nasproti ranjenega bizona. Domneve so različne, bržkone pa bo upodobitev ostala uganka za vse večne čase.

Jama je za obiske odprta vse od leta 1948. Obisk je naraščal, leta 1955 že na 30.000 obiskovalcev, leta 1960 pa na 100.000. Zaradi pojava plesni in glivic so jo morali zato zapreti za javnost in gostom ponuditi rekonstrukcijo, da bi zavarovali original. Po petih desetletjih so se razmere v jami vnovič uredile, čeprav so se skrbi zaradi pojava glivic in plesni vmes ponovile. Pred leti naj bi se v jamo vrnili celo netopirji, kar je znak, da je jama spet v svojem prvotnem naravnem stanju.