Infektologinja: Soočanje s hepatitisom C v Sloveniji zgodba o uspehu

Po besedah Matičičeve je imel vsak od letošnjih Nobelovih nagrajencev svojo vlogo v tej 30-letni "prav detektivski zgodbi" hepatitisa C. Prvi je Harvey Alter, ki je na podlagi podatkov iz sredine 70. let prejšnjega stoletja preučeval bolnike, ki so prebolevali nenadno vnetje jeter po prejetju transfuzije krvi, vendar niso imeli nobenega od tedaj poznanih hepatitisov A oziroma B. Alter je ugotovil, da to vnetje verjetno povzroča nek nov virus, je pojasnila vodja ambulante za virusni hepatitis na infekcijski kliniki v Ljubljani

Michael Houghton je s svojo skupino raziskovalcev uspel osamiti genom tega novega virusa, ki so ga potem poimenovali virus hepatitisa C. Že na osnovi tega odkritja so bile leta 1990 izdelane diagnostične metode za odkrivanje protiteles proti virusu v krvi. Kmalu je bilo to vpeljano v praksi, kar je preprečilo mnogo okužb in rešilo številna življenja.

Charles Rice pa je uspel dokazati, da virus hepatitisa C povzroča vnetje jeter pri ljudeh.

Celotna zgodba 30 let ne bi bila uspešno zaključena, če ne bi bili potem na potezi novi in novi raziskovalci, ki so odkrili zdravila, je povedala Matičičeva. Hepatitis C je namreč prva kronična virusna okužba v zgodovini, ki je ozdravljiva.

Soočanje s to boleznijo je zgodba o uspehu tudi v Sloveniji, ki v evropskem in svetovnem merilu velja za državo z dobro klinično prakso glede obravnave bolnikov s hepatitisom C, je povedala infektologinja.

V Sloveniji so med prvimi na svetu že leta 1997 izdelali strategijo obvladovanja te bolezni. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je leta 2016 izdelala strategijo eliminacije hepatitisa C do leta 2030, pri čemer bi lahko to Sloveniji uspelo že prej, je dejala Matičičeva. Dodala je, da so se odločili za hitrejšo metodo t.i. mikroeliminacije.

"Poiskali smo okužene v skupinah, kjer pričakujemo največ okužb, in jih takoj zdravili, tako da imam občutek, da bomo v Sloveniji verjetno še pred letom 2030 zaključili to zgodbo," je poudarila.

Najbolj so okužbi izpostavljene najranljivejše skupine s pomembnim dejavnikom za okužbo. Okužba se namreč prenaša z okuženo krvjo in krvnimi pripravki, s spolnim odnosom, kjer je prisotna kri, in z okužene matere na otroka.

Kar se tiče prve skupine, so že leta 2007 naredili strategijo odkrivanja in zdravljenja okužbe pri uporabnikih drog. Druga skupina, ki se je v zadnjem desetletju izkazala za ranljivo, pa so moški, ki imajo spolne odnose z moškimi. V Sloveniji to niti ni tako velik problem, a so vseeno aktivno pristopili.

"Sicer smo pa v Sloveniji s to mikroeliminacijo v posameznih skupinah okužbe že popolnoma izkoreninili pri hemofilikih, ki so bili okuženi že pred letom 1990 zaradi prejemanja okuženih faktorjev za strjevanje krvi. Izkoreninili smo tudi okužbo pri hemodializnih bolnikih, pri vseh znanih okuženih z virusom hiv in nekaterih drugih. To so skupine, ki so redno pod nadzorom," je izpostavila profesorica na medicinski fakulteti v Ljubljani.

Ob tem je opozorila na veliko skupino ljudi iz splošne populacije, ki so lahko infuzijo krvi prejeli že pred letom 1993, ko so vso darovano kri začeli testirati na hepatitis C. "Zato pozivamo vse, ki bi imeli kakršenkoli dejavnik tveganja, da se čim prej testirajo, da pridejo čim prej do infektologa, saj se lahko pozdravijo v dveh, treh mesecih brez stranskih učinkov," je poudarila.

V Sloveniji so namreč na voljo vsa priporočena zdravila za to bolezen, ki delujejo neposredno na virus. Gre za zdravila v obliki tablet, ki so bolniku zelo prijazna in nimajo nobenih pomembnih stranskih učinkov. To zdravljenje je po besedah Matičičeve izrazito učinkovito.

Ocenjujejo, da je s to virusno boleznijo okuženih okoli 0,3 odstotka slovenskega prebivalstva, vendar so kar pomemben delež že uspešno ozdravili.

Po svetu pa je po ocenah WHO kronično okuženih okoli 71 milijonov ljudi, pri čemer velika skupina za svojo okužbo sploh še ne ve. Ta delež verjetno znaša okoli 90 odstotkov ali pa malo manj. Pa tudi če vedo za okužbo, jih velika večina ni zdravljenih. Med državami so namreč velike razlike, tako v odkrivanju kot v zdravljenju.

"Problem, ki ga vidim ta trenutek, pa je pandemija covida-19, čeprav v Sloveniji morda niti ne toliko," je povedala. Zaustavile so se praktično vse ali pa velika večina aktivnosti posameznih držav na poti eliminacije hepatitisa C. "Zelo se trudimo, da bi vzdržali to zgodbo eliminacije hepatitisa C na enako visoki ravni, kot je bila januarja," je dejala infektologinja.

Hepatitis C je okužba, ki je še najbolj zahrbtna med vsemi petimi klinično pomembnimi vrstami hepatitisa. Več kot 80 odstotkov namreč sploh nima znakov, ki bi nakazovali na bolezen jeter. Dejstvo je, da se ljudje ne zavejo te okužbe in potem ta okužba nemo lahko vztraja v telesu več desetletij. "In potem to izbruhne kot nenadna odpoved delovanja jeter ali pa celo kot rak na jetrih. Vemo pa, da hepatitis C ni samo bolezen jeter, ampak je sistemska bolezen lahko posredno prizadane skoraj vse organske sisteme," je še poudarila.