STAznanost
Humanistika in družboslovje

Posvet o dediščinski znanosti omenil potrebo po medresorski delovni skupini

Ljubljana, 17. junija - Posvet o dediščinski znanosti, ki ga je prek spleta pripravil Svet za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, je omenil potrebo po ustanovitvi medresorske delovne skupine, ki bi uskladila interese, vizijo, razvojno politiko in načine financiranja. Združevala bi predstavnike različnih ministrstev, tudi za okolje in gospodarstvo.

Dediščinska znanost se kot znanost o interpretaciji in upravljanju kulturne dediščine v zadnjih letih razvija v samostojno vedo, ki pa se kaže kot izrazito interdisciplinarna.

Kot je uvodoma povedal koordinator priprave posveta Matija Strlič z University College London, so na prvem posvetu predstavljali dobre prakse na tem področju, današnjega pa so namenili vprašanju, kako bi lahko dediščinska znanost v Sloveniji našla prostor med različnimi vedami.

Predsednik Sveta za razvoj pri SAZU Igor Emri je dediščinsko znanost opredelil kot zelo kompleksno disciplino, ki predstavlja instrument povezovanje med vedami. Po njegovi oceni je dediščina neke vrste sled, ki nastaja na poti skozi čas. Ta sled zajema vse, kar smo ustvarili, obenem pa zajema tudi, kako s svojo prisotnostjo vplivamo na naravo in okolje, v katerem živimo.

Kot laik meni, da našo dediščino v najširšem smislu opredeljujejo kriteriji vrednot posameznika, skupine ali celotnega naroda. Pri tem se je vprašal, ali znamo enoznačno opredeliti kriterije vrednot slovenskega naroda, ki bodo omogočili realizacijo Vizije 2050, ter ali imamo jasen načrt za oblikovanje teh vrednot in njihovo implementacijo na vseh ravneh, od vrtca do znanosti.

Z dediščino se povezujeta ministrstvi za kulturo ter za izobraževanje, znanost in šport, prvo denimo s strategijo kulturne dediščine, drugo z njenim raziskovanjem. Ker pa je domet dediščine večji, saj prispeva tudi k turizmu in s tem posledično h gospodarstvu oziroma blaginji naroda, bi po oceni generalnega direktorja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Jerneja Hudolina odločevalci lahko na to področje gledali kot na naložbo, ki na dolgi rok prinaša pozitivne rezultate.

Vršilka dolžnosti generalne direktorice direktorata za dediščino na ministrstvu za kulturo Jelka Pirkovič dediščinsko znanost razume kot presek med humanistiko, družboslovjem in naravoslovjem. Možnosti za njeno financiranje pa so po njeni oceni tako znotraj programa Evropske unije za raziskave in inovacije Obzorja kot tudi znotraj programa za okrevanje in odpornost.

Tudi na ministrstvu za znanost so po besedah generalnega sekretarja Mitje Slavinca prepričani, da so raziskave o dediščinski znanosti pomembne, zato sodelujejo pri oblikovanju Evropske raziskovalne infrastrukture za dediščinsko znanost (E-RIHS). Ta bo po njegovih napovedih povezovala več institucij v Sloveniji, prepričan pa je, da se bodo pridružile še druge, ki delujejo na raziskovalnem in kulturnem področju. Osnutek smernic za razvoj dediščinske znanosti v Sloveniji, ki ga je pripravil Svet za razvoj pri SAZU, je označil za dobro izhodišče, želi pa si tesnejšega sodelovanje med ministrstvoma.

Posvet je omenil tudi potrebo po medresorski delovni skupini, ki bi usklajevala različne interese, vizijo, razvojno politiko in načine financiranja, zaradi širšega dometa dediščine pa bi se vanjo po oceni predsednice upravnega odbora javne agencije za raziskovalno dejavnost Jane Kolar lahko vključili tudi predstavniki ministrstev za okolje in za gospodarstvo. Špela Stres z Inštituta Jožef Stefan je ocenila, da ima dediščinska znanost globalni pomen, zato bi jo bilo smiselno meriti na ta način.