Neolitske risbe iz Bestažovce, slovenski jamski biser

Gre za prve doslej najdene prazgodovinske jamske risbe v Sloveniji - rdeče in črne pike, črte, znake, like, simbole ali morda stilizirane figure. Na stenah jame je 32 z rdečo okro narisanih znakov, na stropu pa še 28 z ogljem narejenih pik in nekaj črt, pod plastjo kalcitnega poprha bi jih bilo lahko še več. Po doslej opravljenih raziskavah so iz mlajše kamene dobe ali neolitika, torej iz obdobja, ko so naši predniki lovci in nabiralci postali kmetje in živinorejci. Lahko pa bi bile starejše.

Do odkritja je prišlo januarja 2009, ko je geograf in krasoslovec Andrej Mihevc jamo obiskal z jamarjem Bojanom Volkom, da bi posnel nekaj fotografij za predstavitev svojih raziskav. Risbe je najprej zagledal Volk, Mihevcu pa je bilo takoj jasno, da imata opravka s pomembnim odkritjem. Bestažovca je bila sicer že pred tem arheološko najdišče. Ko so leta 1979 sežanski jamarji "ponovno odkrili" horizontalno nadaljevanje jame, so v letih, ki so sledila, v rovu našli ostanke lončevine in kosti.

Od najdbe prazgodovinskih jamskih risb je Bestažovca zaradi njihove zaščite zaprta z rešetko, obisk pa je mogoč le za potrebe znanstvenega raziskovanja. O odkritju risb in geomorfoloških značilnostih jame je v lani objavljenem znanstvenem članku v Arheološkem vestniku izčrpno pisal Mihevc, strokovnjak z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, v kratkem pa se obeta nov strokovni članek o arheoloških najdbah iz jame, ki ga pripravljata Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, in kustosinja za arheologijo iz Notranjskega muzeja Postojna Alma Bavdek. Vse tri inštitucije so namreč v letih 2010 in 2011 v jami opravile dodatne raziskave in sondiranja.

Stabilna klima v jami omogočila ohranitev neolitskih risb

Ker je jama za javnost zaprta, pa tudi sicer težko dostopna, jamskih risb ni možno videti v živo. Ljubiteljem zgodovine tako ne ostane drugega kot obisk muzeja v Postojni, kjer je v sklopu stalne razstave o kraških pojavih na ogled reprodukcija dela jamskih risb. Kot pravi arheologinja Bavdek, gre za "stilizirane figure, morda simbole ali pa je človek z znaki le označil prostor". Na razstavi vidimo "najbolj izpovedno podobo, morda nekakšnega stiliziranega človeka". Gre za 31 centimetrsko navpično rdečo črto, ki se na eni strani razcepi, na levi in desni pa ima še tri manjše črte. V muzeju so na ogled tudi nekatere druge najdbe iz Bestažovce - kamnita sekira iz žada, orodje iz roženca in nekaj ostankov lončevine.

Kot piše Mihevc, so ljudje v neolitiku v jamo prihajali iz bližnje Perkove pečine. V davni preteklosti sta bili namreč Bestažovca in spodmol Perkova pečina ista jama z dvema vhodoma. Ko je grušč iz Perkove pečine zaprl en vhod, je po eni strani preprečil dostop morebitnim obiskovalcem, obenem pa je v jami nastala stabilnejša klima, ki je omogočila ohranitev risb. Kot pravi Bavdek, je šlo pri tem za "srečno naključje".

Prav dejstvo, da se je glavni vhod v jamo zaprl, je pomemben pri datiranju nastanka risb. "Radiokarbonske datacije oglja iz jame kažejo, da je bil ta del Bestažovce dostopen še pred okrog 7000 leti, kasneje ne več, radiometrične datacije oglja pa podpira tudi datiranje arheoloških najdb. Zato arheologi domnevamo, da so risbe verjetno enake starosti, lahko pa so tudi starejše. Tipološko bi jih lahko postavili celo v paleolitik, enako tudi v neolitik, mlajše pa niso, saj iz jame nimamo niti ene arheološke najdbe, ki bi kazala, da je bil človek v jami kasneje, pustimo 20. stoletje," pravi Velušček, ki poudarja, da je takšna "časovna kapsula" za arheologa izjemno zanimivo najdišče.

Najstarejše svetišče pri nas?

Ljudje v neolitiku so živeli zelo povezani z naravo, jame pa so jim služile kot zatočišča kot tudi verjetno svetišča oziroma prostori rituala. V Bestažovci je Mihevc našel tudi kose oglja ter zasigane kose lesa kot ostanke bakel, trave (položene v venec okrog stalagmita) in zelišča. Zato domneva, da so ljudje notranje dele jame, kjer so tudi risbe, uporabljali kot "sveto mesto". Kot zapiše v omenjenem članku, lahko Bestažovco razumemo kot "najstarejše svetišče pri nas".

"Rdeče črte" našli tudi v Partizanski jami

Bestažovske jamske slikarije pa niso edine prazgodovinske risbe z območja Slovenije. Že leto prej so bile v Partizanski jami v Istri odkrite sledi risanja z rdečo barvo. Kot so zapisali avtorji znanstvenega članka leta 2015 v reviji Annales - Anali za istrske in mediteranske študije, bi šlo morda lahko za "prvo paleolitsko jamsko slikarsko umetnost v Sloveniji". Če bi se to potrdilo, bi šlo lahko za starejše risbe od Bestažovce, ki pa vseeno veljajo za prvo tovrstno odkritje v Sloveniji. Kot pojasnjuje Velušček, so črte iz Partizanske jame javnosti namreč ostale "skrite" vse do objave omenjenega znanstvenega članka, katerega soavtor je.

Risbe iz Bestažovce in Partizanske jame niso prelomne v svetovnem merilu, saj je prazgodovinska jamska umetnost dobro znana in v nekaterih primerih celo zapisana na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, so pa izjemno pomembne za območje Slovenije in širše območje jugovzhodno od Alp, kjer so tovrstne najdbe prava redkost.

"Najdbi namreč kažeta, da prazgodovinske risbe pri nas so, da jih je veliko več, kot smo arheologi domnevali, obenem pa sta nam pokazali, da jih moramo iskati v jamah, ki so bile seveda nekoč obljudene in ki niso zapolnjene z mlajšimi sedimenti. Bestažovca je prva in nam daje vedeti, da je risb še več, kar Partizanska jame le še potrjuje," je Velušček povedal za STA. "Po drugi strani pa je res, da je zgodovina sveta sestavljena iz mozaičnih kamenčkov in vsak pomaga sestaviti širšo sliko. Gre za fenomenalno najdbo!"