Marta Verginella: Razvoj pridobivanja ženskih pravic in uveljavljanja enakopravnosti ni linearen

Projekt s polnim imenom Eirene - Povojne tranzicije skozi perspektivo spola: primer severovzhodnega Jadrana, so pričeli izvajati leta 2017, po tem, ko so na razpisu prepričali Evropski raziskovalni svet (ERC). Ideja za projekt se je porodila v času stote obletnice začetka prve svetovne vojne, ko je Marta Verginella, zgodovinarka in predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, s svojimi nekdanjimi študentkami in raziskovalkami izpeljala projekt o ženskah tekom te vojne. "Ko sem se poglobila v temo zgodovine žensk in prve svetovne vojne, sem ugotovila, da je zgodovinopisje o tem v bistvu izredno pomanjkljivo". Še posebej pomanjkljivo je bilo na celem področju severnojadranske regije, s katero se raziskovalno že dolgo ukvarja.

V okviru raziskovalne skupine, ki jo vodi, so zato identificirali pomanjkljivosti v regionalnem in širšem zgodovinopisju ter v prijavi na razpis predstavili tematiko žensk v povojnih obdobjih. Za projekt je Marta Verginella prejela financiranje v višini 2,3 milijona evrov ter tako postala prva nosilka ERC projekta s področja družboslovja v Sloveniji.

Projekt po besedah Verginelle med drugim potrjuje, da razvoj pridobivanja ženskih pravic in uveljavljanja enakopravnosti ni linearen, in da so že pridobljene pravice, kot priča zgodovina, lahko tudi odvzete, zabrisane. Zato opozarja, da tudi današnje norme, ki so se v slovenski družbi uveljavile v zadnjih obdobjih in so nedvomno pozitivna sprememba, ne pomenijo definitivne rešitve vprašanja enakopravnosti žensk v družbi.

Enakopravnost, pridobljena med vojno, pogosto ne traja

Projekt Eirene je zasnovan na več oseh: politični zgodovini, gospodarski oziroma socialni zgodovini ter mentalitetni zgodovini, pri čemer obravnava obdobja po koncu obeh svetovnih vojn leta 1918 in 1945 ter vojn ob razpadu Jugoslavije po letu 1990. V okviru teh obdobij se ukvarja s številnimi vprašanji, povezanimi s trgom dela, spremembami v širši politični sferi in zasebni sferi.

Eno izmed vprašanj, naslovljenih tekom projekta, je t. i. paradoks vključevanja in izključevanja žensk v povojnih tranzicijskih družbah. V določenem obdobju je veljalo prepričanje, da so bile ženske tekom vojne, v zameno za njihovo delovno silo in podporo državi v vojnem času, deležne večje sprejetosti in podpore, da so se v vojni za ženske odprli trg dela in druge sfere, iz katerih so bile prej izključene. Zgodovinopisje je po besedah Verginelle kasneje vendarle ugotovilo, da ni nujno, da so se večja enakopravnost in pravice, ki so jih ženske pridobile v času vojne, obdržale tudi v povojnem času.

"Tako po prvi kot po drugi svetovni vojni beležimo pozitivne spremembe, ki zadevajo ženske, med drugim prav na področju trga dela, kjer se ženske v večji meri lahko zaposlijo v tovarnah, a zelo kmalu, denimo že v 20. letih, so izključene. Njihova enakopravnost postane močno zamejena na področju številnih poklicev in izgubijo pravice, ki so jih v času vojne pridobile," pojasnjuje Verginella.

To se po njenih besedah zgodi zaradi vračanja moških na delovna mesta, ki so jih zapustili ob vpoklicu in ob odhodu na fronto, ter nenazadnje zaradi velikih demografskih potreb. Zlasti na zahodu je prevladala ideja, da se morajo ženske vrniti v družino in poskrbeti za večjo rodnost, ki se je v času vojnega opustošenja zmanjšala.

Kontinuiteta vseh treh proučevanih obdobij pa se nedvomno kaže tudi v travmah. "Tako prva kot druga svetovna vojna in tudi jugoslovanske vojne v 90. letih zapustijo močne psihološke travme, pa tudi travme povezane z izgubo državljanstva, z izločanjem manjšinskega prebivalstva", pravi Verginella. "Ženske, katerih državljanstvo je vse do druge svetovne vojne vezano na moškega, pogosto ostanejo brez državljanstva. Tudi po letu 1945 se te diskriminacije kažejo v številnih primerih in poklicih, na primer na področju učiteljstva." V raziskavah so se po njenih besedah kot najbolj delikatna pokazala obmejna, multikulturna, multietnična območja, kjer vzpostavitev novih mej večkrat pomeni tudi diskriminacijo prej večinskega prebivalstva.

Ženske tekom zgodovine lažje prestopale meje

V projektu so raziskovali tudi koncept žensk kot obmejnih mediatork, ki cilja predvsem na to, da ženske z večjo lahkoto prestopajo politične oziroma državne meje, kar je vidno po obeh svetovnih vojnah. Lažje prestopajo tudi etnične meje, zlasti recimo kot hišne pomočnice, kar pomeni da vstopajo tudi v druge kulturne ter etnične oziroma nacionalne prostore, ki so moški delovni sili zaprti.

Iz številnih dokumentov, zlasti recimo iz italijansko-slovenskega obmejnega prostora, je razvidno, da je bilo obmejni slovenski ženski delovni sili dovoljeno prodajati kmetijske pridelke v Gorici ali Trstu. Ta njihova mobilnost ni imela samo gospodarskih posledic, temveč je vplivala tudi na njihovo samoidentifikacijo znotraj obmejnih kmečkih skupnosti, ki so bile del Jugoslavije, hkrati pa tudi na razumevanje lastne vloge in pomena znotraj širših lokalnih skupnosti, meni Verginella.

"Šele ko postavimo isti fenomen v zelo različne geografske kontekste in ga gledamo v komparativni luči, tako geografski kot kronološki, vidimo seveda nedvomno razlike, ampak vidimo tudi številne, številne podrobnosti" trdi Verginella, kar po njenem kaže na šibkosti narodno osredninjenega zgodovinopisja v primerjavi z bolj trans-nacionalnim pristopom.

Mednarodna skupina pod slovenskim vodstvom

Raziskovalna skupina projekta Eirene, ki se bo zaključil novembra letos, je štela tudi do 12 članov ter se je širila in krčila po potrebi glede na raznolike tematike. "Širino skupine je določala tudi geografska širina, saj so bile posamezne tematike obdelane tako v okviru Slovenije kot vsaj v obmejnem delu Avstrije, Koroške, v obmejnem delu Italije, predvsem Furlanije-julijske krajine in Hrvaške," pravi Verginella. Zato je skupina navkljub slovenskemu jedru vključevala tudi raziskovalke iz teh treh držav.

Navkljub kompleksnosti koordinacije projekta Verginella pravi, da gre za zelo pozitivno izkušnjo, ki bi jo bilo vredno v novih, drugačnih okvirjih tudi podaljšati. "Slovenci se na humanističnem področju večkrat selijo v tuje ekipe, pristopajo k drugim mednarodnim projektom, v tem primeru pa so tuji raziskovalci vstopili v slovenski projekt in se seznanili s slovensko birokracijo in akademskim okoljem, nekateri so tudi obiskovali tečaj slovenskega jezika". Verjame, da je bila ta izkušnja posebej pomembna tudi zato, ker nakazuje, da lahko tudi slovenska humanistika deluje podobno kot druga mednarodna, raziskovalno najbolj propulzivna okolja.

Pri tem dodaja, da je pandemija covida-19 nedvomno močno posegla v načrte. Do pandemije so se redno fizično srečevali, kar je po njenem mnenju nedvomno prispevalo k zelo učinkovitemu delu. Nezmožnost prestopanja mej v pandemiji pa je omejila stike in prenašanje raziskovalnih izkušenj. Navkljub temu so od začetka projekta do danes objavili preko 60 strokovnih člankov, publikacij in knjig, pri založbi CEUpress bodo izdali monografijo na temo dela in žensk v povojnem obdobju, načrtujejo pa tudi izid še dveh drugih publikacij posvečenih ženskam in vojnim travmam ter politiki in ženskam v povojnem obdobju, je še povedala Verginella.