Na FDF o živinoreji kot najbolj uničujoči gospodarski panogi

Nažrli se bomo do smrti (Eating Our Way to Extinction) je aktivističen projekt z razdelano spletno stranjo, na kateri je dostopen tudi brezplačen ogled filma.

Dokumentarec, podprt z izjavami znanstvenic, znanstvenikov, aktivistov, mesarjev in drugih, pojasni in razkrije, da za segrevanje ozračja ključen pospeševalni dejavnik niso avtomobili in ogljični izpusti, temveč globalna prehranska industrija, ki načrtno krči gozdove in širi pašnike za živino - povečini govedorejo, ta pa ozračje dodatno onesnažuje z izdihanim metanom.

Film kritizira tudi velike ribolovne in ribogojne nacije, ki so s kemijskimi postopki za umetno gojenje in zdravljenje okuženih in napol gnilih rib poskrbele, da so danes polne kemikalij in mikroplastike ter zdravju še bolj škodljive kot meso.

Nažrli se bomo do smrti stavi na šokantne podatke, kaj vse se dogaja in kaj vse se bo še zgodilo, če človeštvo nemudoma ne spremeni prehranjevalnih navad. Od tega, da bo v 30 letih zmanjkalo vode, ki jo potrebuje industrija živinoreje, do mrtvih con v morju in ribogojnic, ki razblinijo še zadnjo tolažbo o zdravi prehrani z ribami.

Šokantni posnetki plavajočih zombijev, lososov, nagnitih od bolezni, ki jih odplaknejo s kemikalijami, prostrane ravnice, ki so bile nekdaj gozd, za pridelavo krme in močni lobisti, ki delujejo za največja podjetja živinorejske industrije, kljub nekaterim pomislekom o populistični noti prikazanega gledalstvo vseeno ne pustijo hladno.

"Sporočilo filma je pravzaprav zelo preprosto, namreč da imamo kot posamezniki moč v okolje uvesti velikansko, pozitivno spremembo zgolj s prehodom od živalskih beljakovin na tiste rastlinskega izvora. Eden od glavnih razlogov za film je bil vpogled v zelo utemeljene znanstvene izsledke nekaterih najbolj uglednih svetovnih institucij sveta. Ob upoštevanju znanstvenih dognanj Oxfordske univerze, ki ugotavljajo, da bi za izpolnitev zavez, izhajajočih iz Pariškega podnebnega sporazuma, razvite države morale v naslednjih letih zmanjšati porabo mesa in mlečnih izdelkov za približno osemdeset odstotkov, pa se zavemo, da je potreben silen premik," so na spletni strani FDF povzeli besede Otta Brockwayja.

In kaj pravijo slovenski aktivisti in aktivistke? Okoljski znanstvenik Žiga Malek je po projekciji prek videa povedal, da najprej lahko storimo to, da na jedilnik vpeljemo čim bolj raznoliko prehrano, ki ne temelji na mesu. Od leta 2000 v Sloveniji pojemo za 10 odstotkov več mesa kot prej. Zgornja priporočljiva tedenska meja naj bi bila 0,5 kilograma, pri nas v povprečju pojemo 1,7 kilogramov mesa, je povedala predsednica društva za sonaraven razvoj Focus Živa Gobbo. Opozorila je, da so osebne odločitve sicer zelo pomembne, a nujen je tudi skupni pritisk na spremembe politik.

Nika Tavčar iz fundacije za trajnostni razvoj Umanotera in članica Strateškega sveta za prehrano je povedala, da velja posodobiti smernice, ki se za področje prehranjevanje učencev in študentov niso spremenile vse od leta 2008. V prehrano bi bilo nujno uvesti več sadja in zelenjave, a to so le smernice, priporočila, ne ukazi. Na koncu pa je pomembno, sta se strinjali Gobbo in Tavčar, da se iz priporočil preide v prakso.

Film bo na FDF na ogled še v četrtek ob 19.15 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.