STAznanost
Humanistika in družboslovje

Z lasersko merilno metodo lidar do odkritja še nepoznanega majevskega mesta Ocomtun

piše Manca Ahčin

Ljubljana, 1. julija - Tehnologija za lasersko skeniranje terena lidar je v arheologijo prinesla revolucijo, meni slovenski arheolog Ivan Šprajc. Pod njegovim vodstvom je raziskovalna skupina, katere del je bil tudi geodetski strokovnjak Aleš Marsetič, s pomočjo te metode v tropskem pragozdu južne Mehike odkrila ostanke še nepoznanega majevskega mesta Ocomtun.

Mehika, Balamku. 12. terenska sezona arheologa Ivana Šprajca v Mehiki, v okviru katere je z ekipo odkril še nepoznano majevsko mesto Ocomtun. Arheolog Ivan Šprajc in raziskovalna ekipa na terenu Foto: Octavio Esparza Olguin

Mehika, Balamku.
12. terenska sezona arheologa Ivana Šprajca v Mehiki, v okviru katere je z ekipo odkril še nepoznano majevsko mesto Ocomtun.
Arheolog Ivan Šprajc in raziskovalna ekipa na terenu
Foto: Octavio Esparza Olguin

Ostanke mesta, ki se nahajajo v naravnem parku Balamku na polotoku Jukatan, je Šprajčeva skupina našla med pregledom še neraziskanega dela tropskega gozda, kjer so bili aktivni maja in junija. To je bila sicer Šprajčeva že 12. terenska sezona na jugovzhodnem delu mehiške zvezne države Campeche.

"Že v prejšnjih sezonah smo preiskovali območja, ki so bila arheološko malo ali pa nič raziskana. Veliko zanimivosti smo že odkrili, ostalo pa nam je še eno veliko območje v centralnem majevskem nižavju, ki smo ga sedaj začeli preiskovati," je za STA pojasnil mednarodno priznani arheolog Šprajc, ki je tudi predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU).

Mesto, ki so ga našli na skrajnem severnem delu preiskovanega območja, je raziskovalna skupina poimenovala Ocomtun, kar v jukateškem majevskem jeziku pomeni kamniti steber. "V arheologiji Majev je tradicija, da se najdišča poimenuje po njihovih značilnostih oz. posebnostih ali pa po kakšnih posebnih okoliščinah pri odkritju. V našem primeru smo našli veliko kamnitih stebrov, zato smo se odločili za takšno poimenovanje," je dejal Šprajc.

Ocomtun včasih verjetno pomembno regionalno središče

Najdišče Ocomtun ima osrednje območje, ki se nahaja na vzpetini, obdani z obsežnimi mokrišči, in vključuje tudi več piramidastih struktur, visokih do 15 metrov. Poleg piramid in sicer neokrašenih kamnitih stebrov, ki so po Šprajčevih besedah verjetno predstavljali dele vhodov stanovanjskih in drugih objektov, pa so na najdišču med drugim našli tudi tri trge z večjimi stavbami in igrišče za igre z žogo, ki so bile močno vpete v majevsko kulturo.

Tudi na območju, ki se razteza zahodno od Ocomtuna do reke La Riguena, so odkrili več naselbinskih kompleksov. Sredi trgov so v več primerih naleteli na okrogle kamnite oltarje, ki so bili morda zasnovani za skupnostne obrede, vendar niso našli reliefno obdelanih spomenikov. "Odkrili smo zgolj en sam kamniti blok z reliefom, vdelan v stopnišče neke stavbe v Ocomtunu. Naš sodelavec dr. Octavio Esparza Olguín, specialist za majevsko pisavo z Mehiške nacionalne avtonomne univerze (UNAM), ga je natančno dokumentiral in bo preučil pomen upodobitve," je pojasnil Šprajc.

Kot je poudaril, so jim pozornost vzbudili zlasti kompleksi struktur, razporejeni v skoraj koncentričnih krogih. "Zanimivi so predvsem zato, ker takšnih skupin doslej nismo poznali in ne vemo, čemu so služile. Lahko bi šlo za tržnice, ampak na to vprašanje še nekaj časa verjetno ne bomo imeli zanesljivega odgovora," je dejal.

Mesto najdišča in odkritja sama nakazujejo, da je bil Ocomtun najverjetneje pred približno 1000 leti pomembno regionalno središče tedanje majevske družbe, zaton pa je najbrž doživel med 9. in 11. stoletjem, kar se sklada s časom propada majevske kulture v tej regiji.

Do odkritja z lasersko merilno metodo lidar

Do tako pomembnega najdišča je Šprajčeva skupina prišla s pomočjo tehnologije za lasersko skeniranje terena lidar. "Ta metoda je v arheologijo prinesla revolucijo, saj lahko z njo zaznamo značilnosti reliefa, ki kažejo na prisotnost arheoloških ostankov, čeprav so lahko sicer skriti pod vegetacijo. Poleg stavb lahko zaznamo na primer obdelovalne terase, razne kanale v mokriščih, nasipe ... Ker je veliko takih prvin močno erodiranih, jih na terenu, sploh pa v poraščeni džungli, enostavno ne opaziš. Z lidarskimi posnetki pa vse to lahko opazimo še preden se odpravimo na teren. Ko pridemo na območje raziskovanja, torej že vemo, da bomo nekaj našli in tudi tokrat je bilo tako," je pojasnil.

Po besedah geodetskega strokovnjaka, znanstvenega sodelavca na Inštitutu za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU in člana raziskovalne skupine Aleša Marsetiča, se metoda v arheologiji pogosteje uporablja zadnjih 15 let. Raziskovalcem postaja tudi vedno bolj dostopna.

Kot je pojasnil, gre pri postopku laserskega skeniranja površja za zajem točk, ki je izveden z laserskim skenerjem, napravo, ki je nameščena na letalu ali helikopterju. Naprava odda in nato ujame od terena odbiti žarek in določi višino in geografske koordinate točke, od katere se je žarek odbil.

Rezultat je oblak točk, ki se z obdelavo klasificira glede na to, od kod se je laserski signal odbil (tla, nizka, srednja ali visoka vegetacija, stavba). Na podlagi te klasifikacije se izdela digitalni model terena, katerega natančnost je odvisna predvsem od gostote odbitih točk.

Podatke, pridobljene s pomočjo metode lidar, je po besedah Marsetiča mogoče uporabiti za izdelavo tridimenzionalnih vizualizacij arheoloških najdišč, kar raziskovalcem omogoča, da bolje razumejo kompleksnost različnih elementov na najdišču.

"Čeprav nam lasersko skeniranje že poda določene podatke o najdišču, pa nam povsem ne vzame romantike ob samem raziskovanju terena. Med filtriranjem točk, ki jih dobimo s skeniranjem terena, se lahko namreč določene manjše strukture izgubijo, drugih podrobnosti, kot so stele, oltarji ali posebnosti bolje ohranjenih stavb, pa sploh ni mogoče videti. Na območju raziskav nas tako običajno čaka še veliko novih odkritij, sploh pa brez terenskega dela ni mogoč nikakršen zaključek o obdobju, v katerem je posamezno najdišče živelo," je pojasnil.

Naslednja odprava morda že v naslednjem letu

Majevska civilizacija, ki je danes poznana predvsem po svojih naprednih koledarjih, se je raztezala čez ozemlja današnje jugovzhodne Mehike, celotno Gvatemalo in Belize ter čez Salvador in zahodne dele Hondurasa. "Še vedno je veliko neraziskanega in dela nam vsekakor ne bo zmanjkalo," je dejal Marsetič. Skupaj s Šprajcem sta namignila, da bi lahko na naslednjo odpravo, v okviru katere bi se tokrat lotili raziskovanja območja južno od Ocomtuna, odšli že v naslednjem letu, kar pa je odvisno tudi od financerjev.

Letošnjo raziskavo so sicer financirali ZRC SAZU (ARIS), Založba Rokus Klett d.o.o, Adria kombi d.o.o., Kreditna družba Ljubljana d.o.o., AL ars longa d.o.o. (Slovenija), Ken & Julie Jones Charitable Foundation in Milwaukee Audubon Society (ZDA).