Na ekstremne vremenske dogodke se bo moralo prilagoditi tudi vodarstvo in okoljsko inženirstvo

Ekstremne vremenske dogodke je danes že relativno lahko napovedati. Scenarij, ki se je zgodil 4. avgusta letos in po katerem se je pod vodo znašla večina slovenskega ozemlja, po besedah strokovnjakov prav tako ni bil popolnoma nepričakovan. Pri Agenciji RS za okolje (Arso) so opozarjali na nevarnost, kljub temu pa si je bilo tako obsežno katastrofo vseeno težko predstavljati.

Po ocenah hidrotehnika Jošta Sodnika, direktorja podjetja Tempos, ki se ukvarja s problematiko urejanja vodotokov in hudournikov, stabilnostjo brežin in zemeljskimi plazovi ter poplavno in erozijsko problematiko popolne sanacije z ujmo prizadetega območja do jeseni ne bo. Izvedeni bodo najnujnejši ukrepi, očistile se bodo rečne struge, hudourniki, pri čemer bodo prednost imela najbolj prizadeta območja.

"Zavedati pa se moramo, da nas letos čakajo še jesenska in zimska deževja. Treba bo zato določiti kritične lokacije, na katerih se bodo tekom obilnejšega deževja sproti izvajala interventna dela. Jesen torej zaradi večje ranljivosti infrastrukture po poplavah ne bo enostavna. Pa ne samo letošnja, ampak tudi še kakšna naslednja," je poudaril Sodnik.

Do tako ekstremnih dogodkov bo predvsem zaradi segrevanja ozračja prihajalo vse pogosteje, pa opozarja strokovnjak s področja hidrotehnike in predavatelj na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani Nejc Bezak. Kot je pojasnil, namreč vsak odstotek odklona temperature pomeni sedem odstotkov več vodne pare v zraku in potencialno 15 odstotkov več padavin. Na prihodnost se bomo zato po njegovem mnenju morali dobro pripraviti.

Protipoplavni ukrepi v Sloveniji večinoma dobri, a za ekstremnejše poplavne dogodke nezadostni

Bezak infrastrukturo za zaščito proti poplavam v Sloveniji ocenjuje kot relativno dobro, v nekaterih primerih pa se pojavlja problem ustreznega vzdrževanja. Večina protipoplavnih ukrepov se tudi načrtuje na stoletno povratno dobo. To pomeni, da je verjetnost, da se bo pretok s povratno dobo 100 let pojavil vsaj enkrat v 10 zaporednih letih približno 10-odstotna, vsaj enkrat v 50 zaporednih letih 40-odstotna, v 70 zaporednih letih pa 51-odstotna.

"Nedavni poplavni dogodek pa je bil res ekstremen. Nekatere analize, ki smo jih naredili za določene padavinske postaje in vodotoke, so pokazale, da je bila povratna doba tudi preko 1000 let, kar pomeni da se tak dogodek v povprečju pojavi desetkrat na 10.000 let," je poudaril Bezak.

"Te ocene pa so seveda precej negotove, saj meritve pretokov izvajamo večinoma zgolj zadnjih nekaj desetletjih in težko z gotovostjo sklepamo o 20-, 50-, 100-, kaj šele o 1000-letnih pretokih. Zaradi tega je v hidrološke ocene projektnih pretokov nujno vpeljati upoštevanje negotovosti zaradi denimo kratkih nizov podatkov, pomanjkanja meritev pri visokih pretokih ...," je opozoril.

Pri tem bi bilo treba upoštevati tudi, da se zaradi podnebnih sprememb stoletna povratna doba za poplave skrajšuje. Po mnenju Bezaka se v hidrotehniki sicer v splošnem posveča premalo pozornosti vplivu podnebnih sprememb, predvsem pri načrtovanju objektov. Pristojne institucije bi zato po njegovem mnenju morale pripraviti smernice za določanje projektnih pretokov, ki bi upoštevale potencialni vpliv podnebnih sprememb pri načrtovanju vodnogospodarskih ureditev. Takšnih smernic trenutno ni in posledično se inženirji poslužujejo različnih metod.

Noben objekt projektiran za tako ekstremne dogodke

Po Sodnika na take povratne dobe, kot so jih izračunali za tokratne poplave, ni projektiran praktično noben objekt, z izjemno recimo Nuklearne elektrarne Krško. "Protipoplavni ukrepi pri tako ekstremnih dogodkih tako ne zagotavljajo zadostne poplavne varnosti," je dejal.

Kot je dodal, pa smo tokrat plačali ceno tudi zaradi zanemarjanja vodotokov in predvsem hudournikov v zadnjih 20 oziroma 30 letih. "Predvsem nadzoru erozijskih procesov v hudournikih se je posvetilo premalo pozornosti. Mesta, zlasti v Zgornji Savinjski dolini, na Koroškem in tudi kje drugje, so sedaj praktično zasuta s prodom, ta pa je v večini prišel ravno iz hudourniških območij," je opozoril.

Problematično pa je bilo tudi plavje, na primer hlodovina iz gozdov, ki se je v kombinaciji z odplavljenim materialom, kot je prst in kamnine, pogosto zataknilo v mostne opornike, različne odprtine, prepuste in povzročilo preplavitev, spodjedanje ter nenazadnje porušitev mostu. "Ravno plavje je veliko preglavic povzročalo že leta 2007 v poplavah v Železnikih in tudi tokrat ni bilo drugače. To pa med drugim nakazuje, da je tudi gospodarjenje z gozdovi pri nas še vedno dokaj neurejeno," je dejal Sodnik.

Za izboljšanje poplavne varnosti ključno urejanje vodotokov in izogibanje gradnji na poplavnih območjih

Čeprav stoodstotne varnosti po besedah Bezaka ne more zagotoviti noben ukrep, pa lahko zagotovljena celostna protipoplavna zaščita na nivoju celotnega porečja bistveno zmanjša posledice. V prvi vrsti bo zato v prihodnosti potrebno urejanje in čiščenje hudournikov, je poudaril. Predvsem pa bo treba poskrbeti, da odplavljeni material ostane v zaledjih, in mu preprečiti, da bi se sprostil v struge vodotokov.

Na nivoju porečja so se v kombinaciji z nasipi za najbolj ogrožena in poseljena območja kot dobra možnost že izkazali suhi ali mokri zadrževalniki, ki omogočajo zadrževanje poplavnih vod, predvsem v mestih pa bodo koristne tudi zelene naravne rešitve, ki delno zadržujejo vodo, in imajo tudi druge pozitivne učinke.

Kljub letošnjemu katastrofalnemu izzidu imamo v državi nekaj primerov dobrih praks. Tako je na primer razširitev struge Malega Grabna v Ljubljani letos preprečila, da bi bil poplavljen Dolgi most, protipoplavna ureditev v Železnikih pa je tokrat preprečila, da bi se ponovil scenarij iz leta 2007, pravi Bezak.

Vendar pa so se nekatere faze protipoplavne zaščite v Železnikih začele izvajati šele pred kratkim, enako velja za Gradaščico. Med nekim ekstremnim dogodkom in med izvedbo večjih protipoplavnih ukrepov kot je gradnja zadrževalnikov lahko mine več kot 10 let. Tako Bezak kot Sodnik zato opozarjata, da bo potrebno določene ukrepe oziroma projekte, ki se ali se bodo izvajali v prihodnosti, pospešiti.

Izogniti se bo treba gradnji na poplavnih območjih

Ob tem pa še poudarjata, da se bomo morali za boljšo protipoplavno zaščito z vidika umeščanja v prostor izogniti tudi gradnji na poplavnih območjih, ki se je že v preteklosti izkazala za problematično.

"Kljub temu, da imamo na voljo kakovostne poplavne karte, iz katerih so razvidna poplavna območja, ta od nekdaj privabljajo investitorje, verjetno, ker so nekoliko cenejša kot pa tista, ki so nekoliko bolj odmaknjena od vodne struge. Upam, da je bil nedavni izredni dogodek zadosten dokaz za opustitev takih praks," je svoj uvid podal Bezak. Dodal je, da primerjava obstoječih območij zelo redkih poplav kaže, da je na teh območjih lociranih več kot 50.000 stavb, pri tem pa poplavne karte še niso izdelane za vse vodotoke.

Velik problem pa predstavljajo tudi zemeljski plazovi, ki grozijo po poplavah. Kot poudarja Mateja Jemec Auflič iz Geološkega zavoda Slovenije se je zato potrebno izogibati tudi gradnji na območjih, ki so z geološkega vidika in vidika pojavljanja plazov manj ustrezna. "To so predvsem gričevnata in hribovita območja, ki vsebujejo različno debele mehkejše kamninske sloje," je pojasnila. Pri prostorskem načrtovanju se bodo tako morale bolje izkoristiti tudi opozorilne karte nevarnosti nastanka plazljivih območij.

Slovenija po številu vodnih zadrževalnikov med zadnjimi v Evropi

Čeprav je z vidika količine vode na prebivalca Slovenija relativno bogata država, je tudi glede na število zadrževalnikov po njegovih besedah med zadnjimi evropskimi državami. "Zadrževanje vode pa je gotovo koristno ne samo za poplavno zaščito, temveč tudi vodooskrbo v sušnih obdobjih. Pred kratkim smo imeli poplave, ne smemo pa pozabiti, da se tudi sušna obdobja pojavljajo vedno pogosteje," je opozoril Bezak.

Po ocenah klimatologinje Mojce Dolinar se bo Slovenija tudi v prihodnosti soočala z obema skrajnima hidrološkima dogodkoma, tako s sušo kot s poplavami, ki bosta tudi vse intenzivnejša. Zaradi večje količine toplogrednih plinov v zraku se namreč dviga temperatura, ki v ozračju povzroča burnejše procese in zato bolj ekstremne dogodke.

Danes se glede ekstremnih vremenski dogodkov že lahko napove, kakšen scenarij nas čaka v prihodnosti, zato bo po njenih besedah napovedi potrebno upoštevati in jih izkoristiti, da se na določen dogodek bolje pripravimo.

V prihodnosti bomo morali za lajšanje sušnih obdobij po mnenju Bezaka spodbujati predvsem zadrževanje voda in tudi zeleno infrastrukturo, predvsem v urbanih okoljih, kot so zelene strehe, urbani parki, urbani gozdovi, ki znižujejo lokalno temperaturo, obenem pa povečujejo biodiverziteto. Prav tako pa bomo potrebovali nekatere dodatne ukrepe, kot so določeni drenažni oziroma prepustni betoni pri novogradnji, ki omogočajo, da površinska voda ne odteče, ampak se vpije v tla.

"Pri nas obstajajo različni interesi predvsem lokalnih skupnosti in naravovarstvenikov. Čisto prav je, da slednji varujejo naravo, vendar pa se moramo včasih vprašati, kaj je naša prioriteta, ali želimo neko dolino, kjer nihče ne živi, ohraniti nedotaknjeno ali zagotoviti pitno vodo za prebivalce," je dejal. Podobno velja za protipoplavno zaščito.

Vodarska stroka v Sloveniji podhranjena

V primerjavi s primerljivimi državami v soseščini Slovenija po besedah Bezaka namenja zelo majhen odstotek proračuna za upravljanje z vodno infrastrukturo in vodotoki, kar je posledično tudi vzrok, da je "vodarska stroka v Sloveniji preveč podhranjena", nekatere projekte pa vodijo tudi strokovnjaki iz drugih področij brez ustreznih temeljnih znanj.

Tudi vpis na študij vodarstva in okoljskega inženirstva je že nekaj let zelo majhen. Kot navaja Bezak, so analize in primerjave, ki so bile izvedene pred nekaj leti, pokazale, da v Sloveniji vložimo približno 400 evrov na kilometer vodotoka, medtem ko je ta številka v Avstriji blizu 1500 evrov.

Opozoril je še, da je tudi na Univerzi v Ljubljani zelo malo študijskih predmetov, ki bi učili študente o zeleni infrastrukturi. "V tem primeru moramo zato kot univerza ponuditi dodatne predmete, ki bodo izobrazili prihodnje inženirje, odločevalce, načrtovalce, da bodo lahko bolje načrtovali omenjeno infrastrukturo."

S projektom do rešitev za soočanje s podnebnimi spremembami

Eden od načinov, s katerimi na fakulteti poskušajo poiskati rešitve za soočanje s podnebnimi spremembami, je tudi projekt z naslovom Vrednotenje hibridne infrastrukture za zmanjševanje ogroženosti pod vplivom podnebnih sprememb. V projektu Bezak skupaj s partnerji s Češke, Geološkim zavodom Slovenije in ljubljansko Biotehniško fakulteto poskuša vrednotiti hibridno infrastrukturo za zagotavljanje varnosti pred poplavami, erozijo in plazovi pod vplivom podnebnih sprememb.

V okviru projekta želijo osvetliti, kako se različna infrastruktura obnaša v primeru poplav z različnimi magnitudami, pri čemer primerjajo tako zeleno, hibridno in sivo infrastrukturo, in oceniti učinkovitost različnih ukrepov z vidika zmanjšanja ogroženosti zaradi naravnih nesreč.