Z zaščito gnezd do izboljšanja življenja edine domorodne sladkovodne želve v Sloveniji
Ljubljana/Ig, 24. avgusta - Na južnem obrobju Ljubljanskega barja, v dolini Drage, stojijo ribniki, ki skrivajo bogato življenje. Poleg mnogih vrst ptic, rib in rastlin tam domujejo tudi močvirske sklednice, domorodne želve, ki pa so zaradi raznih nevarnosti ogrožene. Sodelavci Krajinskega parka Ljubljansko barje zato zlasti na tem območju izvajajo ukrepe za njihovo zaščito.
Ribniki v dolini Drage pri Igu so pravi raj za ljubitelje narave in miru. Ko smo se po polurni vožnji iz prometnega in hrupnega centra Ljubljane okoli osme ure zjutraj pripeljali do tamkajšnje lovske koče Draga, nismo več slišali hupanja avtomobilov, temveč zgolj spokojno petje ptic. Takoj nas je tudi prevzel pogled na Veliki ribnik, obdan z bujnim rastjem. Vodna površina se je lesketala od prvih jutranjih sončnih žarkov.
"Dobro je, da smo se dobili tako zgodaj, da nam ne bo prevroče," je dejala naravovarstvenica iz Krajinskega parka Ljubljansko barje Ana Tratnik, ki nas je popeljala do ribnika. V okviru projekta Life Urca Proemys sodeluje pri spremljanju močvirskih sklednic na tem naravnem rezervatu.
Ig, Draga.
Močvirska sklednica.
Foto: Krajinski park Ljubljansko barje
Cilj projekta, ki so ga zagnali oktobra 2022 in bo trajal do septembra 2027, je izboljšanje stanja njihovih populacij v Italiji in Sloveniji z dolgoročnim programom ukrepov na 55 območjih Natura 2000. V njem sodeluje osem italijanskih in dva slovenska partnerja - Krajinski park Ljubljansko barje in Krajinski park Sečoveljske soline.
Močvirska sklednica (Emys orbicularis) je edina domorodna želva celinskih voda. Ime je dobila po oklepu skledaste oblike, najlažje pa jo prepoznamo po številnih rumenih pikah po celem telesu. Razširjena je v južni in srednji Evropi, zahodni Aziji in severni Afriki, njen življenjski prostor so mokrišča, kot so ribniki, močvirja, jezera in reke. Ker spada med ogrožene vrste, je zavarovana tako na nacionalni kot mednarodni ravni.
Kot je pojasnila Tratnik, je zaradi številnih groženj številčnost njenih populacij namreč močno upadla. Ogrožajo jo predvsem spreminjanje, drobljenje in izginjanje naravnih habitatov zaradi onesnaževanja, izsekavanja gozdnih površin v okolici mokrišč in drugih posegov v naravo. Problem predstavlja tudi vnos invazivnih tujerodnih želv, predvsem rumenovratk in rdečevratk, ki jih ljudje spuščajo v naravo. "Te tujerodne želve so veliko večje od močvirskih sklednic. Tehtajo lahko tudi do tri kilograme, medtem ko močvirske sklednice dosežejo le približno en kilogram," je opozorila Tratnik. Tujerodne želve domorodnim tako odvzemajo hrano in mesta za sončenje, lahko pa prenašajo tudi bolezni in parazite, ki so nevarni za močvirske sklednice.
Kot je poudarila Tratnik, pa na območju ribnikov v dolini Drage nevarnost predstavljajo predvsem plenilci. "Večkrat smo opazili, da so želve uspešno odložile jajca, a so jih različni plenilci izkopali in pojedli. Zaradi tega se je tudi starostna struktura populacije močvirske sklednice precej spremenila. Običajno namreč živijo med 40 in 60 let, izjemoma pa lahko dosežejo tudi 100 let, kar pomeni, da so lahko zelo stare. Vendar pa zaradi plenjenja ni toliko mlajših želvic, kar povzroča precej neenakomerno starostno strukturo," je pojasnila.
V sklopu projekta zato naravovarstveniki iz Krajinskega parka Ljubljansko barje izvajajo predvsem ukrep zaščite njihovih gnezd. "Od lanskega leta spremljamo šest odraslih samic, na katere smo pritrdili oddajnike. Do konca projekta bomo vsako pomlad oz. vsak začetek poletja, ko močvirske sklednice odlagajo jajca, opazovali, na katera mesta jih bodo odložile in ta gnezda zaščitili s posebno mrežo," je pojasnila Tratnik, medtem ko je proti ribniku usmerila posebno anteno. "Naprava nam pokaže, v kateri smeri se trenutno nahajajo želve z oddajnikom. Višja številka kot se pokaže na monitorju, bližje je želva," je pojasnila.
Ig, Draga.
Močvirska sklednica.
Foto: Krajinski park Ljubljansko barje
V dveh letih so na območju ribnikov v dolini Drage pri Igu zaščitili že 18 gnezd, deset lani in osem letos. Kot je dejala Tratnik, pa je verjetno gnezd še več. "Ko smo v večernih urah izvajali monitoring, smo našli več samic, kot gnezd. Predvidevamo, da nekatere samice jajca odlagajo čez noč ali zgodaj zjutraj, lahko pa tudi na območju, na katerega nismo bili pozorni. Kar nekaj želv, ki smo jih opazili, tudi niso bile tiste z oddajniki," je povedala.
V enem od gnezd, ki so ga zaščitili lani, se je letos uspešno izvalilo 11 mladičev, ki so se sami izkopali iz gnezda. "Pri tem so se morali prebiti skozi kar približno pet centimetrov plasti zemlje, kar je zelo impresivno za tako majhne želvice," je dejala. V vseh lani zaščitenih gnezdih se jajca sicer niso razvila. Predvidevajo, da zato, ker jih je med lansko ujmo zalila voda. Po besedah Tratnik pa v resnici tudi ni točno znano, kakšna je uspešnost izvalitve želv v naravi.
Ko smo se sprehodili do travnika, kjer so zaščitili največ gnezd, želvic ni bilo na spregled, videli pa smo nekaj jajčnih lupin. "Lahko pokukamo še v vrše v ribniku," je predlagala Tratnik. Do njih smo se prebili skozi gosto rastlinje, kot bi bili raziskovalci v džungli. Stopati smo morali previdno, da ne bi zgrešili trdnega otočka zemlje in pristali v ribniku. Visoki škornji so bili zato naša obvezna oprema. Želvic tudi v vršah ni bilo, kar nas ni tako presenetilo. Kot je dejala Tratnik, so namreč želve zelo plašne. "Tudi na območjih, kjer jih je po navadi veliko, jih težko vidimo, saj nas prej zaslišijo in pobegnejo v vodo," je pojasnila.
Ig, Draga.
Antena, s katero naravovarstveniki iz Krajinskega parka Ljubljansko barje iščejo močvirske sklednice z oddajniki.
Naravovarstvenica iz Krajinskega parka Ljubljansko barje Ana Tratnik.
Foto: Manca Ahčin/STA
Zanimivo je, da nekatere želve najdejo celo v gozdu, daleč stran od ribnika in gnezd, ko iščejo nove habitate ali pa gredo do naslednjega vodnega telesa. "Eno, ki smo jo označili, smo pozneje našli skoraj pri Grosuplju. Sicer ne vemo, ali jo je kdo tja pripeljal ali je pot premagala sama, ampak očitno gre za zelo mobilne živali," je izpostavila Tratnik.
Čeprav želv tokrat nismo videli, pa nismo bili razočarani. Zopet se nam je razprostrl pogled na čudovit ribnik, ob katerem so počivale tudi tri čaplje. Preletel nas je še kakšen kačji pastir, videli smo celo japonsko sviloprejko. "Pred časom so jih naselili, da bi iz njih pridelovali svilo in so se razširile tudi na to območje," je ob našem začudenem pogledu dejala Tratnik.
Zaradi redkih rastlinskih in živalskih vrst, ki uspevajo tu, je bilo območje ribnikov razglašeno za naravni spomenik, z ustanovitvijo Krajinskega parka Ljubljansko barje leta 2008 pa so bili razglašeni za naravni rezervat in eno od ožjih zavarovanih območij parka. "Žal so ljudje mokrišča mnogo časa dojemali kot nekaj ničvrednega, zato so tudi pogosto posegali vanje. Sedaj vedno bolj spoznavajo, kako pomembni so za ohranjanje biotske raznovrstnosti, k čemur močo pripomorejo tudi projekti, kot je naš, s katerim osveščamo javnost o pomembnosti ohranjanja življenjskega prostora močvirske sklednice, ki je resnično zanimiv plazilec," je dejala Tratnik.