Sistem kaznovanja v Sloveniji poleg nadzorniške poudarja predvsem vzgojno vlogo zaporov

Zapor v današnji družbi tako v slovenskem prostoru kot drugod po svetu predstavlja skrajno oz. najhujšo obliko formalne kazni, je za STA poudarila Darja Tadič s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. Ideja zapora je, da obsojenca odvzamemo iz njegovega družbenega okolja in ga izoliramo v določeno institucijo. Ob tem opozarja, da se z izolacijo obsojenca doseže zgolj začasna varnost družbe, kar pa ni dolgoročna rešitev, saj se bo ta prej ali slej vrnil v družbo. Zato je pomembno, da se posameznika tudi pripravi na uspešno vrnitev vanjo.

V ta namen večina sodobnih zaporskih sistemov v Sloveniji in njeni okolici deluje po načelih rehabilitacijske strokovne obravnave, pri čemer sledijo spodbujanju resocializacije zaprtih oseb. Pomembno vlogo pri tem tako ne igrajo zgolj poklici nadzora, kot so pravosodni policisti, ki skrbijo za varnost, red in disciplino v varovanih objektih, temveč predvsem različni poklici pomoči, kamor spadajo psihologi, socialni delavci, pedagogi, zdravstveno osebje in drugi, ki po besedah Tadič skrbijo za psihosocialno podporo zaprtim osebam.

Nepogrešljiva, a zahtevna vloga poklicev pomoči v sistemu kaznovanja

Poklici pomoči so v sistemu kaznovanja, kakršnega imamo v Sloveniji, ključni, vendar njihova naloga ni enostavna, meni vodja Oddelka za vzgojo v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig Vesna Kopač. "Ko govorimo o zaprtih osebah, moramo velikokrat vzeti v zakup, da je pri njih pogosto zatajila že primarna socializacija v času otroštva, ki jo je izjemno težko popravljati pozneje, ko oseba že pride v zapor. Ljudje se že v splošnem težko spreminjamo, zaprte osebe pa se še veliko težje," je opozorila.

Kot je pojasnila, je poglavitna vloga oddelka za vzgojo v ženskem zaporu Ig, kjer trenutno biva 77 zaprtih oseb, zato sprva ugotoviti potrebe in tveganja pri zaprti osebi. "Predvsem ugotavljamo, ali so pri njih pogoste težave v odvisnostih, kot na primer od drog ali alkohola, ali se v ozadju skrivajo kakšne travmatične izkušnje iz otroštva, mladosti, preteklosti, ali pa se soočajo s kakšnimi zdravstvenimi težavami," je pojasnila. Šele na podlagi dobrega poznavanja posamezne osebe lahko namreč poklici pomoči načrtujejo ustrezen rehabilitacijski progam.

"V našem oddelku imamo različne profile, od pedagogov, psihologinje, socialne delavke, medicinske sestre, svetovalke za izobraževanje, zaposlitvene in prostočasne dejavnosti. Vsak s svojega področja obravnava zaprto osebo, ji nudi podporo in jo motivira za različne aktivnosti. Predvsem je pomembno zaprto osebo vključiti v delo, da pridobi disciplino in delovne navade," je dejala.

Načrt izvajanja obravnave oz. osebni načrt prestajanja kazni v ženskem zaporu Ig je sicer individualiziran, saj izhajajo iz potreb in tveganj določene zaprte osebe. "Le tako smo lahko učinkoviti. Vemo namreč, da isti recept ne velja za vse," je poudarila.

Ob tem je dodala, da se v zadnjem času soočajo z vse bolj zahtevnimi osebnostnimi strukturami, težkimi psihiatričnimi diagnozami in duševno manj razvitimi osebami. "Predvsem za slednje ugotavljamo, da zapor zanje ni primerno okolje, saj jim ne moremo nuditi tistega, kar bi dejansko potrebovale. Take osebe namreč potrebujejo stalne aktivnosti, slabše sprejemajo prestajanje kazni in težje sobivajo z ostalimi zaprtimi osebami," je opozorila. Poleg tega pa, kot je dodala, v zapor prihaja tudi vse več tujk, pri katerih je izziv vzpostaviti ustrezno komunikacijo.

Na koncu odločitev vedno v rokah obsojene osebe

Čeprav se tako poklici pomoči kot nadzora trudijo z različnimi aktivnostmi pomagati zaprti osebi in jo kar najbolje pripraviti na ponovno vrnitev v družbo, pa je navsezadnje od slednje odvisno, v kolikšni meri je pripravljena na spremembo. Po besedah 42-letne Andreje Skarza Robida, ki v zavodu Ig prestaja kazen že približno leto in pol, ji osebni načrt prestajanja kazni nudi dovolj aktivnosti in podpore s strani zaposlenih, vendar pa se zaveda, da ključno vlogo igra tudi njena velika želja po osebnostnem izboljšanju.

"Če hočeš delati na sebi, ti lahko osebnostni načrt izjemno koristi. Mislim, da mi v zavodu nudijo dovolj podpore in veliko priložnosti za osebnostno rast. Na voljo imamo logoterapije, podporne skupine, individualne pogovore, tudi s pravosodnimi policisti, upravo. Dnevni urnik imamo zapolnjen z različnimi dejavnostmi praktično od sedme ure zjutraj do desete ure zvečer," je pojasnila obsojenka, ki v zavodu tudi opravlja delo hišnice. Kazen sicer prestaja na odprtem oddelku, kar pomeni, da ji je ponujena možnost izhodov.

Meni pa, da lahko vključevanje nazaj v družbo predstavlja velik izziv, sploh če v zaporu preživiš dalj časa. "V zaporu si še vedno izoliran, si v nekem varnem okolju z natančno določenim urnikom in tega se zelo navadiš. Tudi pri sebi vidim, da se zunaj zavoda, ko imam možnost izhoda, lahko težje vključim nazaj v družbeno življenje. Lahko pa si predstavljam, da več časa kot preživiš v zaporu, težje je," je opozorila.

Ravno zato mora biti, kot poudarja Kopač, prehod zaprte osebe na prostost postopen. "Potrebno jih je z njihovim postopnim vključevanjem v različne aktivnosti, tudi zunaj zapora, kar najbolje pripraviti na vrnitev v družbo," je dejala.

Za uspešno rehabilitacijsko obravnavo ključnega pomena sodelovanje poklicev pomoči s poklici nadzora

Za uspešno in celostno rehabilitacijsko obravnavo je sicer ključnega pomena tesno sodelovanje poklicev pomoči tudi s poklici nadzora, pri čemer pomembno vlogo igrajo pravosodni policisti, na kar opozarja tudi Tadič. Poglavitna vloga obeh vrst poklicev je po njenih besedah ta, da v medsebojnem sodelovanju usmerjajo zaprto osebo stran od nadaljnjih kaznivih dejanj, kar pa je lahko zelo zahtevno poslanstvo in v polni meri težko uresničljivo.

"Usklajevanje tako vzgojne kot nadzorniške vloge predstavlja velik izziv. Kadar je v ospredje postavljena nadzorstvena vloga, lahko hitro pademo v konflikt s tem, kaj so potrebe zaprte osebe. Po drugi strani pa poudarjanje potreb zaprte osebe lahko nasprotuje ideji, da je zapor vendarle tudi močno nadzorstveno okolje," je pojasnila.

"Nadzor vsekakor mora biti, saj v zapor navsezadnje prihajajo tudi varnostno zahtevne osebe. Zato ne obstaja enoznačni odgovor na to, ali se usmeriti bolj v pomoč zaprtim osebam ali v njihov nadzor. Znotraj zapora po najboljših močeh izvajamo obe funkciji, kot to dopuščajo razmere," pa poudarja Kopač.

Da sta skrb za varnost in resocializacija zaprtih oseb tesno povezani, meni tudi inšpektorica operativna vodja iz Oddelka za varnost v zavodu Ig Kristina Sečnik. Naloga pravosodnih policistov po njenih besedah namreč ni zgolj represivne narave, v smislu nadziranja in ukrepanja v primeru kršitev, temveč se njihova naloga nadgrajuje z vključevanjem v strokovno obravnavo zaprte osebe, predvsem v smislu prenosa določenih opažanj o zaprtih osebah.

"Pravosodni policisti imamo pravzaprav pri tem zelo pomembno vlogo, saj smo z zaprtimi osebami praktično 24 ur na dan in jih tudi stalno opazujemo, tudi, ko se tega ne zavedajo. Ravno takrat delujejo tudi bolj naravno, brez igranja oz. maske, ki si jo lahko nadenejo pri razgovorih s strokovnimi sodelavci," je poudarila Sečnik.

Ravno pretok opažanj med različnimi strokovnimi službami v zavodu po njenih besedah pripomore k temu, da si lahko o določeni zaprti osebi ustvarijo čim bolj realno sliko in na podlagi tega določijo ustrezen način prestajanja kazni, ugodnosti in dejavnosti, za katere ocenijo, da so potrebne za njeno resocializacijo, a da hkrati ne predstavljajo varnostnega tveganja.

Kot je poudarila, pa so temelj tako varnega kot spodbudnega okolja, kjer se programi resocializacije lahko uspešno odvijajo, korektni in spoštljivi odnosi med zaprtimi osebami in zaposlenimi. Tudi v tem primeru so pravosodni policisti, kot meni, ključnega pomena, saj so v zavodu stalno prisotni in z zaprtimi osebami največ komunicirajo. "Stalna interakcija z zaprtimi osebami in pa posledično dobro poznavanje zaprtih oseb pomeni, da jim lahko na eni strani nudimo ustrezno podporo, kadar je to potrebno, po drugi strani pa lahko v primeru zaznanih težav tudi pravočasno ukrepamo," je še pojasnila.