Z razbijanjem stigme do enakopravnosti žensk v znanosti

Ob mednarodnem dnevu žensk in deklet v znanosti je Kemijski inštitut v sodelovanju z ljubljansko univerzo in Institutom Jožef Stefan pripravil okroglo mizo z naslovom Ženske v znanosti in za znanost, na kateri so raziskovalke s treh največjih znanstvenoraziskovalnih ustanov govorile o predanosti, strasti, pogumu in predvsem vztrajnosti oz. o lastnostih, ki so na poti od mlade do uveljavljene in mednarodno prepoznane raziskovalke, nujno potrebne.

Po podatkih Združenih narodov je v svetu med člani nacionalnih znanstvenih akademij le 12 odstotkov žensk. Pri nas je od skupaj 179 članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) le 12,8 odstotka žensk, od 179 članov je članic le 23. Za reševanje problema neenakosti med spoloma v znanosti je v prvi vrsti potrebno, da kot družba presežemo tipične stereotipe, ki se pojavljajo na primer pri napredovanju, saj še vedno velja, da so za vodilna mesta bolj primerni moški, je bilo razbrati iz razprave.

Ksenija Vidmar Horvat s filozofske fakultete in prorektorica ljubljanske univerze za študijske in študentske zadeve ter skrbnica načrta za enakost spolov je izpostavila, da želijo v splošni javnosti doseči razumevanje, da nizek delež udeležbe žensk v znanstveni sferi pomeni družbeno neizkoriščen potencial. Sama je sicer hitro napredovala, zgled pa sta ji dajali mentorici na doktorskem študiju, da je lahko usklajevala osebno in poklicno življenje ob podpori svojega partnerja.

Tudi raziskovalka Mojca Benčina s Kemijskega inštituta in vodja novega Centra za tehnologije genske in celične terapije ni imela nekih ovir na svoji karierni poti. "Nimam se kaj pritoževati, moja prva vodja odseka, kjer sem delala, je bila ženska, ki je pomembno vplivala na razvoj Kemijskega inštituta in z njeno pomočjo so bili moji prvi koraki enostavni," je povedala. A v nadaljevanju ni bilo popuščanja, zanjo morda lažje, ker ni imela otrok, zato so bili malce lažji njeni "koraki napredovanja". Sodelavkam, ki ustvarijo družino, se znanstveni output zmanjša za določeno obdobje, kar po njenem mnenju zagotovo vpliva na napredovanje.

Barbaro Koroušić Seljak z Instituta Jožef Stefan pa so v raziskovalno skupino povabili zaradi ženskih kvot. Kot je povedala, ima načeloma zelo dobre odnose z moškimi kolegi in se ne pritožuje. "Imam pa izkušnjo, ko me je kolega povabil v skupino, ker sem pač ženska. To mi je tudi jasno povedal," je povedala. Tega mu sicer ne zameri, a bi bil po njenih besedah boljši občutek, če bi jo povabil zaradi kakovosti, ki jo ima. Vseeno pa se sprašuje, kaj bi bilo, če ne bi bila ženska, a bi vseeno bila dobrodošla. Kljub temu so te kvote po njenem mnenju neka rešitev, ker ni boljšega alternativnega predloga.

Tanja Goričanec z Instituta Jožef Stefan je kot pomembne za osebno potrditev in spodbudo nadaljnjega raziskovanja kot tudi pri reševanju dileme med kariero in načrtovanjem družine poudarila štipendijske podpore za mlade znanstvenice, kakršne podeljuje program L'Oreal-Unesco. Lanskoletna prejemnica te štipendije je hkrati opozorila, da je za napredovanje v raziskovalni sferi sicer obvezno podoktorsko izobraževanje v tujini.

Da je to res, je potrdila Natalija Majsova z ljubljanske fakultete za družbene vede. Zaenkrat napreduje kar hitro, ko je prišla iz tujine. Ko je odšla v Belgijo, so se začele odpirati možnosti na fakulteti. Zdaj sama dobiva projekte, kljub temu pa prej sežejo v roko starejšemu kolegi kot njej - vodji raziskovalne skupine, je opozorila.

Ema Žagar s Kemijskega inštituta pri napredovanju ni imela težav, ker je ženska, zagovarja enake možnosti za moške in ženske. "V tujino greš po znanja, da jih prineseš nazaj," je dejala in opozorila, da je problem žensk v znanosti to, da večinoma delajo več, predava pa večina moških in da to število kontinuirano narašča.